Page 329 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 329
ERNST TROELTSCH
4.
Razsvetljena je bila zgodovina krščanskega etosa, ki ga je, kakor
je znano, zelo težko predstaviti. Evangeljski etos je neskončno vzvi-
šen in otroško prisrčen. Po eni strani gre za to, da se človek posvetiti
Bogu, se vzdržuje vsega, kar moti notranjo skupnost z Bogom ter
udejanja vse, kar njegovo notranjost povezuje z Božjo voljo. Po dru-
gi strani gre za bratsko ljubezen, ki v Bogu ukinja vse napetosti
in brezobzirnosti boja za obstoj, za pravico in zunanji red; duše po-
vezuje v notranjem razumevanju in požrtvovalni ljubezni, ki že v
svojih najbolj enostavnih izrazih daje slutiti resnično Božje bistvo.
Gre za ideal, ki za svoje uresničenje potrebuje nov svet, ki ga je Jezus
zato tudi oznanil v Božjem kraljestvu. V obstoječem zemeljskem
svetu ga ni mogoče uresničiti brez kompromisa. Zgodovina krščan-
skega etosa je zato vedno znova iskanje takega kompromisa in vedno
znova spopad s pristajanjem na kompromisarstvo. Kot množična
ljudska ustanova je v kompromise prisiljena predvsem cerkev: ume-
ščanje svetosti v samo ustanovo in moč odpuščanja grehov, ki si ju
lasti, jo za tak kompromis tudi usposablja. Našla ga je s povezavo
s stoično idejo o relativnem naravnem pravu in njegovi veljavi po
izvirnem grehu: za čas zemeljskega življenja so pravo, moč, nasi-
lje, vojne, privatna lastnina, stremljenje po posesti prepoznane kot
posledice izvirnega greha in kot sredstvo proti grehu. S tem kom-
promisom pride v cerkvi seveda do razkoraka med povprečno po-
svetno moralo in strogo moralo svetosti. Slednja se je zlila s pozno
antično dualistično askezo in se organizirala v samostanih, da bi od
tam spet prodirala v svet. Tako je nastala dvostopenjska morala, ki
jo je klasična katoliška teorija povezala v smiseln razvojni sistem
vzpona od narave k milosti. Cerkveni protestantizem je to dvosto-
penjskost odpravil in oboje združil v svoji poklicni morali: lute-
ranstvo je pri tem pristalo na dane posvetne razmere, ki jih je vzpo-
stavil izvirni greh, kalvinizem in asketski protestantizem pa je po-
skušal znotraj posvetnega življenja racionalno oblikovati sveto skup-
nost.
Ob teh cerkvenih kompromisih pa je od vsega začetka stala sekta,
ki je hotela brez kompromisa uresničevati čisti ideal Pridige na gori in
bila zato potisnjena v ostro nasprotje s svetom. Kot trpeča in potr-
327
4.
Razsvetljena je bila zgodovina krščanskega etosa, ki ga je, kakor
je znano, zelo težko predstaviti. Evangeljski etos je neskončno vzvi-
šen in otroško prisrčen. Po eni strani gre za to, da se človek posvetiti
Bogu, se vzdržuje vsega, kar moti notranjo skupnost z Bogom ter
udejanja vse, kar njegovo notranjost povezuje z Božjo voljo. Po dru-
gi strani gre za bratsko ljubezen, ki v Bogu ukinja vse napetosti
in brezobzirnosti boja za obstoj, za pravico in zunanji red; duše po-
vezuje v notranjem razumevanju in požrtvovalni ljubezni, ki že v
svojih najbolj enostavnih izrazih daje slutiti resnično Božje bistvo.
Gre za ideal, ki za svoje uresničenje potrebuje nov svet, ki ga je Jezus
zato tudi oznanil v Božjem kraljestvu. V obstoječem zemeljskem
svetu ga ni mogoče uresničiti brez kompromisa. Zgodovina krščan-
skega etosa je zato vedno znova iskanje takega kompromisa in vedno
znova spopad s pristajanjem na kompromisarstvo. Kot množična
ljudska ustanova je v kompromise prisiljena predvsem cerkev: ume-
ščanje svetosti v samo ustanovo in moč odpuščanja grehov, ki si ju
lasti, jo za tak kompromis tudi usposablja. Našla ga je s povezavo
s stoično idejo o relativnem naravnem pravu in njegovi veljavi po
izvirnem grehu: za čas zemeljskega življenja so pravo, moč, nasi-
lje, vojne, privatna lastnina, stremljenje po posesti prepoznane kot
posledice izvirnega greha in kot sredstvo proti grehu. S tem kom-
promisom pride v cerkvi seveda do razkoraka med povprečno po-
svetno moralo in strogo moralo svetosti. Slednja se je zlila s pozno
antično dualistično askezo in se organizirala v samostanih, da bi od
tam spet prodirala v svet. Tako je nastala dvostopenjska morala, ki
jo je klasična katoliška teorija povezala v smiseln razvojni sistem
vzpona od narave k milosti. Cerkveni protestantizem je to dvosto-
penjskost odpravil in oboje združil v svoji poklicni morali: lute-
ranstvo je pri tem pristalo na dane posvetne razmere, ki jih je vzpo-
stavil izvirni greh, kalvinizem in asketski protestantizem pa je po-
skušal znotraj posvetnega življenja racionalno oblikovati sveto skup-
nost.
Ob teh cerkvenih kompromisih pa je od vsega začetka stala sekta,
ki je hotela brez kompromisa uresničevati čisti ideal Pridige na gori in
bila zato potisnjena v ostro nasprotje s svetom. Kot trpeča in potr-
327
