Page 330 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 330
PREVODI
pežljiva sekta ga je uresničevala s kolikor je le bilo mogoče majhnim
popuščanjem v ozkih in tihih krogih ter se tolažila s prihajajočim
Božjim kraljestvom, dokler se ni tudi ona pridružila asketskemu
protestantizmu in našla pot za vključitev v obstoječi in trajajoči svet.
Kot agresivna in svet prenavljajoča sekta pa je poskušala s silo
uveljaviti krščanski red, če se ji je zdelo, da ji očitno bližajoči se konec
tega sveta daje pravico do uporabe sile; to pa seveda brez trajnega
uspeha in za ceno odpovedi svoji krščanskosti: na mesto evangelija
sta prišla Apokalipsa in Stara zaveza.
Spiritualistična mistika si ne dela skrbi ne s kompromisi ne z
brezkompromisnostjo; živi svobodo duha in vesti, antinomistična v
dobrem in včasih tudi v zlem smislu; tudi ko je asketska, je to v
smislu svobodne odločitve. Kot rečejo kvekerji, stori vse, kar ustreza
občutju notranje skupnosti z živim in svetim Bogom, in opušča vse,
kar temu občutju nasprotuje. Tako ravnanje se preliva v čisto pono-
tranjeno osebno skupnost duš, izgublja pa seveda možnost za mno-
žično vplivanje na kakršnokoli celovito organiziranje življenja. Toda
mistika k temu sploh ne teži ali pa to pričakuje šele od notranje
moči duha.
V vseh teh etičnih tvorbah je gonilna sila prav krščansko naspro-
tovanje svetu. Moderno življenje je s svojim utilitarizmom, optimiz-
mom, imanentizmom, naturalizmom in estetizirajočim povzdi-
govanjem narave to temeljno usmeritev krščanstva v veliko meri
zlomilo in pogosto privedlo do njegovega popolnega nerazumevanja.
Toda vedno znova stopi na plan iz siceršnjega temeljnega religioz-
nega smisla in iz samorazkroja vsakega znotrajsvetnega optimizma.
Ob vsem današnjem kulturnem samozadovoljstvu in ob vsem skep-
tičnem pesimizmu postavlja krščanski etiki znova pomembno na-
logo. Vprašanje, kako se dvigniti nad svet – z neizogibno askezo v
metafizično dualističnem ali disciplinarnem smislu – ne da bi to
hkrati pomenilo enostavno zanikanje jaza in sveta, je še danes
temeljni problem krščanskega etosa.
Drugi njegov temeljni problem je dopolnitev te religiozne eno-
stranskosti s kulturno etiko, ki bi bila združljiva z njo. Cerkev je
to dopolnitev sprejela iz poznoantične filozofije kot moralni na-
ravni zakon. Sekta, ki se je temu dopolnilu odpovedala, je (p)ostala
328
pežljiva sekta ga je uresničevala s kolikor je le bilo mogoče majhnim
popuščanjem v ozkih in tihih krogih ter se tolažila s prihajajočim
Božjim kraljestvom, dokler se ni tudi ona pridružila asketskemu
protestantizmu in našla pot za vključitev v obstoječi in trajajoči svet.
Kot agresivna in svet prenavljajoča sekta pa je poskušala s silo
uveljaviti krščanski red, če se ji je zdelo, da ji očitno bližajoči se konec
tega sveta daje pravico do uporabe sile; to pa seveda brez trajnega
uspeha in za ceno odpovedi svoji krščanskosti: na mesto evangelija
sta prišla Apokalipsa in Stara zaveza.
Spiritualistična mistika si ne dela skrbi ne s kompromisi ne z
brezkompromisnostjo; živi svobodo duha in vesti, antinomistična v
dobrem in včasih tudi v zlem smislu; tudi ko je asketska, je to v
smislu svobodne odločitve. Kot rečejo kvekerji, stori vse, kar ustreza
občutju notranje skupnosti z živim in svetim Bogom, in opušča vse,
kar temu občutju nasprotuje. Tako ravnanje se preliva v čisto pono-
tranjeno osebno skupnost duš, izgublja pa seveda možnost za mno-
žično vplivanje na kakršnokoli celovito organiziranje življenja. Toda
mistika k temu sploh ne teži ali pa to pričakuje šele od notranje
moči duha.
V vseh teh etičnih tvorbah je gonilna sila prav krščansko naspro-
tovanje svetu. Moderno življenje je s svojim utilitarizmom, optimiz-
mom, imanentizmom, naturalizmom in estetizirajočim povzdi-
govanjem narave to temeljno usmeritev krščanstva v veliko meri
zlomilo in pogosto privedlo do njegovega popolnega nerazumevanja.
Toda vedno znova stopi na plan iz siceršnjega temeljnega religioz-
nega smisla in iz samorazkroja vsakega znotrajsvetnega optimizma.
Ob vsem današnjem kulturnem samozadovoljstvu in ob vsem skep-
tičnem pesimizmu postavlja krščanski etiki znova pomembno na-
logo. Vprašanje, kako se dvigniti nad svet – z neizogibno askezo v
metafizično dualističnem ali disciplinarnem smislu – ne da bi to
hkrati pomenilo enostavno zanikanje jaza in sveta, je še danes
temeljni problem krščanskega etosa.
Drugi njegov temeljni problem je dopolnitev te religiozne eno-
stranskosti s kulturno etiko, ki bi bila združljiva z njo. Cerkev je
to dopolnitev sprejela iz poznoantične filozofije kot moralni na-
ravni zakon. Sekta, ki se je temu dopolnilu odpovedala, je (p)ostala
328
