Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 38
RAZPRAVE, [TUDIJE
v svoji polnosti. Kritično načelo, protestantski protest je nujno
korektiven, toda ne konstitutiven […]. Protestantizem mora biti
nenehno vpet med zakramentalnim ter preroškim, konstitutivnim
in korektivnim elementom. Če se vez med temi elementi poruši, se
njen prvi del spremeni v heteronomnega in demonskega, njen drugi
del pa v praznega in dvomljivega. Njihovo enotnost kot simbol in
realnost vidim v novozavezni podobi Jezusa na križu vse dotlej,
dokler je v tem človekova najvišja religiozna možnost tako po-
stavljena kot tudi presežena.«12 Glede Nove zaveze o njem mnogo
pove tale misel, ki jo je podal leta 1911, namreč »kako naj bi razumeli
krščanski nauk, če bi bilo zgodovinsko verjetno, da Jezus kot zgo-
dovinska oseba ni obstajal.« Kajti: »Nasproti kompromisom, s
katerimi sem se že tedaj soočal in ki jih sedaj Emil Brunner ponovno
spravlja v skušnjavo, še danes vztrajam pri radikalizmu tega vpra-
šanja. Osnova krščanske vere ni zgodovinski Jezus, temveč sveto-
pisemska podoba Jezusa. Ne iz dneva v dan spreminjajoči se umet-
nostni produkt zgodovinske tehnike, temveč prav iz realnega člove-
kovega izkustva izvirajoča realna podoba cerkvenega verovanja je
kriterij človekovega mišljenja in delovanja.«13
Vedno pa je želel biti filozof in predvsem ostati filozof tudi
znotraj teologije, skratka, kot teolog razmišljati filozofsko, kar tudi
z vsem dokazuje njegova mišljenjska struktura. Zato je vsekakor
zanimiv vpogled v to njegovo držo na meji med teologijo in filozofijo, ki
je določala nastanek njegove v mnogih detajlih zelo natančno izde-
lane filozofije religije in kar pomeni poskus v filozofiji ohranjati
teologijo, toda hkrati biti tudi filozof, ki razmišlja teološko.
Zaveda se, da filozofije religije ne določa samo religijska stvar-
nost, ampak filozofski pojmi sami. Te ob precejšnjem vplivu novo-
kantovstva, filozofije življenja in fenomenologije sooči še s stvar-
nostjo samo, namreč z doživetjem ne samo ruske, ampak še mnogo
bolj nemške revolucije leta 1918. Zdaj sledi »obrat k sociološko
utemeljeni in politično naravnani filozofiji zgodovine«.14 Tako je
podal filozofijo zgodovine, ki je stopila v novejšo filozofsko tradicijo
12 Paul Tillich: Auf der Grenze, GW XII, str. 28-29.
13 Prav tam, 33.
14 Prav tam, str. 35.
36
v svoji polnosti. Kritično načelo, protestantski protest je nujno
korektiven, toda ne konstitutiven […]. Protestantizem mora biti
nenehno vpet med zakramentalnim ter preroškim, konstitutivnim
in korektivnim elementom. Če se vez med temi elementi poruši, se
njen prvi del spremeni v heteronomnega in demonskega, njen drugi
del pa v praznega in dvomljivega. Njihovo enotnost kot simbol in
realnost vidim v novozavezni podobi Jezusa na križu vse dotlej,
dokler je v tem človekova najvišja religiozna možnost tako po-
stavljena kot tudi presežena.«12 Glede Nove zaveze o njem mnogo
pove tale misel, ki jo je podal leta 1911, namreč »kako naj bi razumeli
krščanski nauk, če bi bilo zgodovinsko verjetno, da Jezus kot zgo-
dovinska oseba ni obstajal.« Kajti: »Nasproti kompromisom, s
katerimi sem se že tedaj soočal in ki jih sedaj Emil Brunner ponovno
spravlja v skušnjavo, še danes vztrajam pri radikalizmu tega vpra-
šanja. Osnova krščanske vere ni zgodovinski Jezus, temveč sveto-
pisemska podoba Jezusa. Ne iz dneva v dan spreminjajoči se umet-
nostni produkt zgodovinske tehnike, temveč prav iz realnega člove-
kovega izkustva izvirajoča realna podoba cerkvenega verovanja je
kriterij človekovega mišljenja in delovanja.«13
Vedno pa je želel biti filozof in predvsem ostati filozof tudi
znotraj teologije, skratka, kot teolog razmišljati filozofsko, kar tudi
z vsem dokazuje njegova mišljenjska struktura. Zato je vsekakor
zanimiv vpogled v to njegovo držo na meji med teologijo in filozofijo, ki
je določala nastanek njegove v mnogih detajlih zelo natančno izde-
lane filozofije religije in kar pomeni poskus v filozofiji ohranjati
teologijo, toda hkrati biti tudi filozof, ki razmišlja teološko.
Zaveda se, da filozofije religije ne določa samo religijska stvar-
nost, ampak filozofski pojmi sami. Te ob precejšnjem vplivu novo-
kantovstva, filozofije življenja in fenomenologije sooči še s stvar-
nostjo samo, namreč z doživetjem ne samo ruske, ampak še mnogo
bolj nemške revolucije leta 1918. Zdaj sledi »obrat k sociološko
utemeljeni in politično naravnani filozofiji zgodovine«.14 Tako je
podal filozofijo zgodovine, ki je stopila v novejšo filozofsko tradicijo
12 Paul Tillich: Auf der Grenze, GW XII, str. 28-29.
13 Prav tam, 33.
14 Prav tam, str. 35.
36
