Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 39
CVETKA HED@ET TÓOTH
kot zgodovina filozofije religioznega socializma. Pri tem si je zelo priza-
deval dati ustrezno in legitimno mesto teologiji glede na celoto
našega spoznavanja, predvsem pa dati priznanje »teonomnemu
značaju spoznanja samega«, kar po njegovem pomeni priznati »za-
koreninjenost mišljenja v brezpogojnem kot temelju in breznu
smisla«. »Teologija izrecno naredi za svoj predmet tisto, kar je
neizrekljiv predpogoj vsega spoznanja. Tako se medsebojno obja-
mejo teologija in filozofija, religija in spoznanje, in ravno to, se mi
zdi, gledano z meje, je njun resnični odnos.«15 Odnos med filozofijo
in teologijo je hkrati odnos med filozofijo, religijo in teologijo; v
tem zapovrstju si tudi velja najprej ogledati njegovo pojmovanje
odnosa med filozofijo in religijo ter šele nato odnos med filozofijo
in teologijo.
Kakor se da razbrati iz njegove življenjske poti, je v tem stoletju
opazoval odisejado iskanja nečesa absolutnega, ki ga ljudje po
njegovem tako zelo potrebujemo. V njegovih sklepnih razmišljanjih
o svetem beremo: »V prvi polovici našega stoletja je bilo hrepenenje
po absolutnem med evropsko mladino tako močno, da so sledili
vsakomur, ki jim je obljubljal neko absolutno, pa četudi je bilo
demonsko. Toda ko se zgodi, da človek ne more živeti brez nečesa,
kar lahko jemlje brezpogojno resno, kakor koli naj ga že imenuje,
tedaj bi si morali v naši liberalno-humanistični kulturi prizadevati
za takim absolutnim, seveda brez fanatizma in obupa, ki sta pod-
žigala dejanja tedanje mladine v Evropi in končno privedla do
grozovitega razdejanja celotnega kontinenta. To bi morali storiti,
dokler še ni prepozno, in pri tem bi morali teoretično razumevanje
povezati s praktičnim delovanjem. Zavedati bi se morali, da v našem
lastnem življenju potrebujemo neki smisel, mnogo bolj in drugač-
nega, kakršnega imamo danes.«16 Zato je čutil potrebo spregovoriti
in podrobneje raziskati teonomno naravo našega dojemanja in
spoznavanja.
Vse to je povezoval z globino iskanja tega, kar človek je in kar ljudje
smo, namreč iskanja, ki ga je utemeljeval tudi z bitjo samo, najprej z
vprašanjem po biti sami. To po njegovem vključuje nekaj presež-
15 Prav tam, str. 36.
16 Paul Tillich: Meine Suche nach dem Absoluten, str. 128.
37
kot zgodovina filozofije religioznega socializma. Pri tem si je zelo priza-
deval dati ustrezno in legitimno mesto teologiji glede na celoto
našega spoznavanja, predvsem pa dati priznanje »teonomnemu
značaju spoznanja samega«, kar po njegovem pomeni priznati »za-
koreninjenost mišljenja v brezpogojnem kot temelju in breznu
smisla«. »Teologija izrecno naredi za svoj predmet tisto, kar je
neizrekljiv predpogoj vsega spoznanja. Tako se medsebojno obja-
mejo teologija in filozofija, religija in spoznanje, in ravno to, se mi
zdi, gledano z meje, je njun resnični odnos.«15 Odnos med filozofijo
in teologijo je hkrati odnos med filozofijo, religijo in teologijo; v
tem zapovrstju si tudi velja najprej ogledati njegovo pojmovanje
odnosa med filozofijo in religijo ter šele nato odnos med filozofijo
in teologijo.
Kakor se da razbrati iz njegove življenjske poti, je v tem stoletju
opazoval odisejado iskanja nečesa absolutnega, ki ga ljudje po
njegovem tako zelo potrebujemo. V njegovih sklepnih razmišljanjih
o svetem beremo: »V prvi polovici našega stoletja je bilo hrepenenje
po absolutnem med evropsko mladino tako močno, da so sledili
vsakomur, ki jim je obljubljal neko absolutno, pa četudi je bilo
demonsko. Toda ko se zgodi, da človek ne more živeti brez nečesa,
kar lahko jemlje brezpogojno resno, kakor koli naj ga že imenuje,
tedaj bi si morali v naši liberalno-humanistični kulturi prizadevati
za takim absolutnim, seveda brez fanatizma in obupa, ki sta pod-
žigala dejanja tedanje mladine v Evropi in končno privedla do
grozovitega razdejanja celotnega kontinenta. To bi morali storiti,
dokler še ni prepozno, in pri tem bi morali teoretično razumevanje
povezati s praktičnim delovanjem. Zavedati bi se morali, da v našem
lastnem življenju potrebujemo neki smisel, mnogo bolj in drugač-
nega, kakršnega imamo danes.«16 Zato je čutil potrebo spregovoriti
in podrobneje raziskati teonomno naravo našega dojemanja in
spoznavanja.
Vse to je povezoval z globino iskanja tega, kar človek je in kar ljudje
smo, namreč iskanja, ki ga je utemeljeval tudi z bitjo samo, najprej z
vprašanjem po biti sami. To po njegovem vključuje nekaj presež-
15 Prav tam, str. 36.
16 Paul Tillich: Meine Suche nach dem Absoluten, str. 128.
37
