Page 40 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 40
RAZPRAVE, [TUDIJE
nostnega metafizičnega, pomeni iskanje svetega, absolutnega, in tra-
gični dogodki tega stoletja so mu pritrjevali že v tem smislu, da ljudje
brez nečesa metafizičnega pač ne moremo živeti. Takšno presežnostno
naravnanost mišljenja je imenoval teonomno in z vsem dokazoval
njeno stvarno bivanjsko razsežnost, prizemljeno, tostransko.
S temi svojimi razmišljanji še danes učinkuje prepričljivo, saj človek
brez svetega ne more živeti. Zgodba o svetem in absolutnem – ne glede
na to, kako jo ljudje materializiramo oziroma s čim jo istovetimo – pa
je najprej samo zgodba o nas samih in o ničemer zunajsvetnem,
onstranskem. Kakor Tillich izrecno trdi: »Ne svetost sama po sebi,
temveč prav tisto, kar reprezentativno kaže na sveto, brezpogojno, ki
je in obenem ni v vseh stvareh, je smisel bogočastnega delovanja, pa
tudi smisel zakramentov.«17 Zato svetost ne dopušča malikovanja in z
vsem velja tukaj najprej upoštevati starozavezno svarilo Ne delaj si
rezane podobe (2 Mz 20,4). Tillichova teonomno naravnana misel
odkriva svetost te že zdavnaj izrečene modrosti.
2. Ontologija in antropologija politike
Kaj pomeni politika za nekoga, ki je sicer teoretik, vendar na
vsakem koraku soočen z demoničnim vplivom politizacije, ki je
dvajseto stoletje grozljivo zaznamovala? Dvajseto stoletje je bilo
zasvojeno s politiko in še dolgo bomo razpravljali o tem, ali je
politizacija, utemeljena s konceptom uma, ki se izteče v nekaj ne-
umnega in proti-umnega, res nujni konec obdobja, ki se imenuje
moderna. Bilo je pač obdobje, ki je napredek bolj mislilo s politiko,
kakor pa ga misli naš zdajšnji trenutek, ki v nekaterih zelo pomemb-
nih vidikih napredka bolj izpostavlja kulturo. Odkar je na svetu
politika, vemo, da je pač taka, da se na njenem področju nikdar nič
ne nadgrajuje, ampak se sesuva. Kulturi pa seveda pripada nekaj
večnostnega in trajnega. In očitno se nam je tega zahotelo na začetku
novega tisočletja.
Tillich v svoji avtobiografiji z naslovom Na meji – izšla je v nem-
ščini leta 1962 – opisuje svoje bivanje kot vedno in z vsem na meji,
17 Paul Tillich: Auf der Grenze, GW XII, str. 44.
38
nostnega metafizičnega, pomeni iskanje svetega, absolutnega, in tra-
gični dogodki tega stoletja so mu pritrjevali že v tem smislu, da ljudje
brez nečesa metafizičnega pač ne moremo živeti. Takšno presežnostno
naravnanost mišljenja je imenoval teonomno in z vsem dokazoval
njeno stvarno bivanjsko razsežnost, prizemljeno, tostransko.
S temi svojimi razmišljanji še danes učinkuje prepričljivo, saj človek
brez svetega ne more živeti. Zgodba o svetem in absolutnem – ne glede
na to, kako jo ljudje materializiramo oziroma s čim jo istovetimo – pa
je najprej samo zgodba o nas samih in o ničemer zunajsvetnem,
onstranskem. Kakor Tillich izrecno trdi: »Ne svetost sama po sebi,
temveč prav tisto, kar reprezentativno kaže na sveto, brezpogojno, ki
je in obenem ni v vseh stvareh, je smisel bogočastnega delovanja, pa
tudi smisel zakramentov.«17 Zato svetost ne dopušča malikovanja in z
vsem velja tukaj najprej upoštevati starozavezno svarilo Ne delaj si
rezane podobe (2 Mz 20,4). Tillichova teonomno naravnana misel
odkriva svetost te že zdavnaj izrečene modrosti.
2. Ontologija in antropologija politike
Kaj pomeni politika za nekoga, ki je sicer teoretik, vendar na
vsakem koraku soočen z demoničnim vplivom politizacije, ki je
dvajseto stoletje grozljivo zaznamovala? Dvajseto stoletje je bilo
zasvojeno s politiko in še dolgo bomo razpravljali o tem, ali je
politizacija, utemeljena s konceptom uma, ki se izteče v nekaj ne-
umnega in proti-umnega, res nujni konec obdobja, ki se imenuje
moderna. Bilo je pač obdobje, ki je napredek bolj mislilo s politiko,
kakor pa ga misli naš zdajšnji trenutek, ki v nekaterih zelo pomemb-
nih vidikih napredka bolj izpostavlja kulturo. Odkar je na svetu
politika, vemo, da je pač taka, da se na njenem področju nikdar nič
ne nadgrajuje, ampak se sesuva. Kulturi pa seveda pripada nekaj
večnostnega in trajnega. In očitno se nam je tega zahotelo na začetku
novega tisočletja.
Tillich v svoji avtobiografiji z naslovom Na meji – izšla je v nem-
ščini leta 1962 – opisuje svoje bivanje kot vedno in z vsem na meji,
17 Paul Tillich: Auf der Grenze, GW XII, str. 44.
38
