Page 41 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 41
CVETKA HED@ET TÓOTH
tudi med teorijo in prakso, ter pojasnjuje, da so ga šele dogodki proti
koncu prve svetovne vojne, ko je prišlo do revolucije, resno soočili s
politiko. Tako kot večina nemških intelektualcev je bil Tillich pred
vojno povsem ravnodušen do politike, tudi sicer navzoč občutek
socialne krivde se pri njem ni razvil oziroma »konkretiziral v politični
volji«.18 Soočenje z grozotami vojne in zmagovito revolucijo je zelo
načelo odnos med teorijo in prakso, in to po njegovem ni moglo
ostati brez posledic za ustroj in delovanje univerze, zato je svaril:
»Meja med teorijo in prakso je postala prizorišče boja, kjer se bo
odločala usoda prihodnjih univerz, in s tem humanistična umika
kulturnih dežel.«19 Vsekakor ne bo dobrodošla preveč spolitizirana
univerza, kajti kot Tillich opozarja, iz tega dejstva izhaja, da je potem
teorija podrejena politiki, celo žrtvovana. Vemo, da je še nedavno
deklarirano načelo enotnosti med teorijo in prakso teorijo povsem
odrinilo, celo do tako daleč, da je prešla v taktiko, to pa je konec
teorije.
Tillich se zaveda, da so posledice konkretnih zgodovinskih dejstev
daljnosežne in za njegovo osebno teoretsko delo usodne. Oba spisa,
tako Na meji kakor Autobiografska premišljevanja, opozarjata, da je
politično dogajanje takratne dobe povsem zaznamovalo njegovo
bivanje in da so s politiko povezana vprašanja pomenila biti ali
nebiti, življenje ali smrt. To dejstvo je zelo pomembno, kajti če je
vodilni motiv glede politične misli preživetje oziroma sploh možnost
izogniti se nasilni smrti, potem od generacije ljudi, ki so to morali
izkusiti v svojem življenju, vsekakor ne moremo pričakovati, da bodo
s kakšno filozofijo lepe duše in klasicističnimi ideali skušali ostajati
samo na ravni etike. Nenavsezadnje tudi pri etiki gre za resnico, ki
prehaja v delovanje, kajti »visoko vprašanje« vse etike, znani kaj storiti,
opozarja, da etiška resnica ni samo teoretična, ampak v marsičem
mnogo bolj praktična.
Toda: etika ni nikdar eno s politično filozofijo, je Tillichovo
odločno sporočilo. Vendar pa hkrati po Tillichu ni jasne in prepo-
znavne meje med etizacijo in politizacijo, in je tudi ne more biti.
Zelo privlači njegov čut za teorijo, ki je navdušil mnoge njegove
18 Prav tam, str. 23.
19 Prav tam, str. 25.
39
tudi med teorijo in prakso, ter pojasnjuje, da so ga šele dogodki proti
koncu prve svetovne vojne, ko je prišlo do revolucije, resno soočili s
politiko. Tako kot večina nemških intelektualcev je bil Tillich pred
vojno povsem ravnodušen do politike, tudi sicer navzoč občutek
socialne krivde se pri njem ni razvil oziroma »konkretiziral v politični
volji«.18 Soočenje z grozotami vojne in zmagovito revolucijo je zelo
načelo odnos med teorijo in prakso, in to po njegovem ni moglo
ostati brez posledic za ustroj in delovanje univerze, zato je svaril:
»Meja med teorijo in prakso je postala prizorišče boja, kjer se bo
odločala usoda prihodnjih univerz, in s tem humanistična umika
kulturnih dežel.«19 Vsekakor ne bo dobrodošla preveč spolitizirana
univerza, kajti kot Tillich opozarja, iz tega dejstva izhaja, da je potem
teorija podrejena politiki, celo žrtvovana. Vemo, da je še nedavno
deklarirano načelo enotnosti med teorijo in prakso teorijo povsem
odrinilo, celo do tako daleč, da je prešla v taktiko, to pa je konec
teorije.
Tillich se zaveda, da so posledice konkretnih zgodovinskih dejstev
daljnosežne in za njegovo osebno teoretsko delo usodne. Oba spisa,
tako Na meji kakor Autobiografska premišljevanja, opozarjata, da je
politično dogajanje takratne dobe povsem zaznamovalo njegovo
bivanje in da so s politiko povezana vprašanja pomenila biti ali
nebiti, življenje ali smrt. To dejstvo je zelo pomembno, kajti če je
vodilni motiv glede politične misli preživetje oziroma sploh možnost
izogniti se nasilni smrti, potem od generacije ljudi, ki so to morali
izkusiti v svojem življenju, vsekakor ne moremo pričakovati, da bodo
s kakšno filozofijo lepe duše in klasicističnimi ideali skušali ostajati
samo na ravni etike. Nenavsezadnje tudi pri etiki gre za resnico, ki
prehaja v delovanje, kajti »visoko vprašanje« vse etike, znani kaj storiti,
opozarja, da etiška resnica ni samo teoretična, ampak v marsičem
mnogo bolj praktična.
Toda: etika ni nikdar eno s politično filozofijo, je Tillichovo
odločno sporočilo. Vendar pa hkrati po Tillichu ni jasne in prepo-
znavne meje med etizacijo in politizacijo, in je tudi ne more biti.
Zelo privlači njegov čut za teorijo, ki je navdušil mnoge njegove
18 Prav tam, str. 23.
19 Prav tam, str. 25.
39
