Page 42 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 42
RAZPRAVE, [TUDIJE
slušatelje in najbližje sodelavce, čut, ki se je izoblikoval in potrjeval v
soočenju s konkretnostjo in ki trajno pušča opozorilo, da je treba
znati – tudi – politično misliti, še toliko bolj, če nisi poklicni politik,
kajti nujno je prepoznati zlo, nesvobodo, krivico, pokazati nanje in
jih obsoditi. Njegova politična filozofija – če je ta izraz vsaj posredno
dopusten – ni neposreden kažipot za politično delovanje, zelo daleč
od tega. V bistvu imamo pred seboj filozofijo zgodovine kot onto-
logijo in antropologijo politike, ki je nastajala kot teoretski odziv
najbolj neposrednemu zgodovinskemu dogajanju; Tillich ni imel te
sreče, da bi bil zraven kakšnega ministra kot njegov dobro plačani
svetovalec, ki seveda vidi politiko drugače kot ta, ki ga kaj političnega
lahko vsak trenutek zakolje.
Mnogi marksistični filozofi so nekoč seveda imeli to izjemno
prednost, da so o politiki razpravljali s pozicije močnejšega, tj.
dežurne oblasti, in korakali z močnejšimi bataljoni (tajna policija in
vojska), bili so posredno sami del oblasti, ki je po letu 1989 doživela,
kar je doživela, in zato danes nihče več noče biti marksist. Marksizem
je samo še mora preteklosti, kajti Marx že dolgo ni več protiutež
kakšnemu Nietzscheju. Tillich je kot religiozni socialist v Marxu še
videl alternativo, celo nekaj mesijanskega, in vez med luteranstvom
in socializem je dojemal predvsem kot problem utopije. Več kot štiri
desetletja po njegovi smrti je od tega ostala domala samo mora
preteklosti, ki se je niti ne spominjamo radi. V nečem so še danes
Tillichova razmišljanja zgovorna in aktualna – vendar ne v novi-
narskem smislu; živa so namreč kot del spraševanja, kako je z ob-
ratom nazaj, k nečemu preteklemu. Če smo po letu 1989 priče
oživljanja nečesa tradicionalnega, potem nam Tillich s svojimi nazori
o politični romantiki še vedno lahko nekaj pove, ali bolje, lahko svari,
da je namreč takšna pravičnost zelo vprašljiva.
Kaj je politika? Kakor izhaja iz zelo obsežnega Tillichovega
življenjskega prispevka, raziskuje najprej povsem človeške temelje
oziroma razloge za politiko oziroma politično delovanje. Kakor sam
poudari: »problem religioznega socializma je: nauk o človeku«, zato
»politik, ki ne ve, ’kaj je v človeku’, ne more biti uspešen«.20 Eden od
20 Prav tam, str. 47.
40
slušatelje in najbližje sodelavce, čut, ki se je izoblikoval in potrjeval v
soočenju s konkretnostjo in ki trajno pušča opozorilo, da je treba
znati – tudi – politično misliti, še toliko bolj, če nisi poklicni politik,
kajti nujno je prepoznati zlo, nesvobodo, krivico, pokazati nanje in
jih obsoditi. Njegova politična filozofija – če je ta izraz vsaj posredno
dopusten – ni neposreden kažipot za politično delovanje, zelo daleč
od tega. V bistvu imamo pred seboj filozofijo zgodovine kot onto-
logijo in antropologijo politike, ki je nastajala kot teoretski odziv
najbolj neposrednemu zgodovinskemu dogajanju; Tillich ni imel te
sreče, da bi bil zraven kakšnega ministra kot njegov dobro plačani
svetovalec, ki seveda vidi politiko drugače kot ta, ki ga kaj političnega
lahko vsak trenutek zakolje.
Mnogi marksistični filozofi so nekoč seveda imeli to izjemno
prednost, da so o politiki razpravljali s pozicije močnejšega, tj.
dežurne oblasti, in korakali z močnejšimi bataljoni (tajna policija in
vojska), bili so posredno sami del oblasti, ki je po letu 1989 doživela,
kar je doživela, in zato danes nihče več noče biti marksist. Marksizem
je samo še mora preteklosti, kajti Marx že dolgo ni več protiutež
kakšnemu Nietzscheju. Tillich je kot religiozni socialist v Marxu še
videl alternativo, celo nekaj mesijanskega, in vez med luteranstvom
in socializem je dojemal predvsem kot problem utopije. Več kot štiri
desetletja po njegovi smrti je od tega ostala domala samo mora
preteklosti, ki se je niti ne spominjamo radi. V nečem so še danes
Tillichova razmišljanja zgovorna in aktualna – vendar ne v novi-
narskem smislu; živa so namreč kot del spraševanja, kako je z ob-
ratom nazaj, k nečemu preteklemu. Če smo po letu 1989 priče
oživljanja nečesa tradicionalnega, potem nam Tillich s svojimi nazori
o politični romantiki še vedno lahko nekaj pove, ali bolje, lahko svari,
da je namreč takšna pravičnost zelo vprašljiva.
Kaj je politika? Kakor izhaja iz zelo obsežnega Tillichovega
življenjskega prispevka, raziskuje najprej povsem človeške temelje
oziroma razloge za politiko oziroma politično delovanje. Kakor sam
poudari: »problem religioznega socializma je: nauk o človeku«, zato
»politik, ki ne ve, ’kaj je v človeku’, ne more biti uspešen«.20 Eden od
20 Prav tam, str. 47.
40
