Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 43
CVETKA HED@ET TÓOTH
takšnih tekstov, ki razmišlja v tej smeri, čeprav seveda nikakor ne
edini, je drugi zvezek njegovih zbranih del z naslovom Krščanstvo in
socialno oblikovanje, kjer so zbrani teksti o odnosu med krščanstvom
in socializmom oziroma o religioznem socializmu od leta 1919 in
prav do leta 1933. Iz pojasnila v predgovoru iz leta 1961 po Tillichu
izhaja, da je nadgradnja teh nazorov v spisih o etiki; ti so bili
objavljeni že po Tillichovi smrti v tretjem zvezku zbranih del, se pravi
del iz časa po njegovem prisilnem izseljenstvu v Ameriki. Vendar
Tillich pozneje v Obljubljeni deželi zelo odločno in načelno oporeka
kakšni radikalni spremembi ali celo opustitvi nazorov iz časa pred
letom 1933. Po njegovi kritični samopresoji gre za identična »filo-
zofska in teološka načela«, ki so odločilna za njegovo »mišljenje o
socialni etiki in filozofiji zgodovine«, načela, ki so tudi vplivala na
njegove »konkretne politične odločitve«.21 Vsekakor zelo pomemb-
no pojasnilo, iz njega pa izhaja, kako je tudi pri njegovi politični
odločitvi šlo za popolnoma načelne razloge, ki so trajne narave.
Še enkrat: V čem korenini politika in kaj so temelji političnega
mišljenja po Tillichu? Kaj je sploh pomeni »misliti politično«? Tega
vprašanja se Tillich loteva z analizo »človekove biti in politične
zavesti«.22 Zato odločna trditev: »Korenine političnega mišljenja je
treba poiskati v sami človekovi biti.«23 Skratka, nič na političnem
področju ni in ne more biti razumljivo brez dojemanja človeka, kajti
ravno od te antropološke dimenzije je odvisno ozadje političnega
delovanja. Kakor da bi bila pred nami antropologija in ontologija
politike hkrati; njegova politična filozofija je ves čas na meji preha-
janja od ontologije do filozofije zgodovine, in spet nazaj. Ta pristop
skuša širše zastaviti pojav politizacije, kakor pa sta ga v njegovi
mladosti dva zelo popularna koncepta, namreč marksistični ekono-
mizem in razne psihoanalitične teorije. Kakor da pri tem skušal
Tillich ubrati nekakšno tretjo pot, dobesedno antropologijo politike.
Človek je po svojem ustroju bitje narave in duha, nikakor ni eno
z naravo, tej stoji nasproti kot bitje z zavestjo, ki vse naravno reflek-
21 Paul Tillich: Christentum und soziale Gestaltung: Frühe Schriften zum Religiözem
Sozialismus, GW II, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1962, str. 11.
22 Prav tam, str. 224.
23 Prav tam, str. 225.
41
takšnih tekstov, ki razmišlja v tej smeri, čeprav seveda nikakor ne
edini, je drugi zvezek njegovih zbranih del z naslovom Krščanstvo in
socialno oblikovanje, kjer so zbrani teksti o odnosu med krščanstvom
in socializmom oziroma o religioznem socializmu od leta 1919 in
prav do leta 1933. Iz pojasnila v predgovoru iz leta 1961 po Tillichu
izhaja, da je nadgradnja teh nazorov v spisih o etiki; ti so bili
objavljeni že po Tillichovi smrti v tretjem zvezku zbranih del, se pravi
del iz časa po njegovem prisilnem izseljenstvu v Ameriki. Vendar
Tillich pozneje v Obljubljeni deželi zelo odločno in načelno oporeka
kakšni radikalni spremembi ali celo opustitvi nazorov iz časa pred
letom 1933. Po njegovi kritični samopresoji gre za identična »filo-
zofska in teološka načela«, ki so odločilna za njegovo »mišljenje o
socialni etiki in filozofiji zgodovine«, načela, ki so tudi vplivala na
njegove »konkretne politične odločitve«.21 Vsekakor zelo pomemb-
no pojasnilo, iz njega pa izhaja, kako je tudi pri njegovi politični
odločitvi šlo za popolnoma načelne razloge, ki so trajne narave.
Še enkrat: V čem korenini politika in kaj so temelji političnega
mišljenja po Tillichu? Kaj je sploh pomeni »misliti politično«? Tega
vprašanja se Tillich loteva z analizo »človekove biti in politične
zavesti«.22 Zato odločna trditev: »Korenine političnega mišljenja je
treba poiskati v sami človekovi biti.«23 Skratka, nič na političnem
področju ni in ne more biti razumljivo brez dojemanja človeka, kajti
ravno od te antropološke dimenzije je odvisno ozadje političnega
delovanja. Kakor da bi bila pred nami antropologija in ontologija
politike hkrati; njegova politična filozofija je ves čas na meji preha-
janja od ontologije do filozofije zgodovine, in spet nazaj. Ta pristop
skuša širše zastaviti pojav politizacije, kakor pa sta ga v njegovi
mladosti dva zelo popularna koncepta, namreč marksistični ekono-
mizem in razne psihoanalitične teorije. Kakor da pri tem skušal
Tillich ubrati nekakšno tretjo pot, dobesedno antropologijo politike.
Človek je po svojem ustroju bitje narave in duha, nikakor ni eno
z naravo, tej stoji nasproti kot bitje z zavestjo, ki vse naravno reflek-
21 Paul Tillich: Christentum und soziale Gestaltung: Frühe Schriften zum Religiözem
Sozialismus, GW II, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1962, str. 11.
22 Prav tam, str. 224.
23 Prav tam, str. 225.
41
