Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 44
RAZPRAVE, [TUDIJE
tira in lahko transcendira, zato je »človek bit, ki je v sebi podvojena
do ozaveščene biti«. Kajti: »Naravi takšna dvojnost manjka. Človek
torej ni – kar leži v teh mislih – bitje, ki bi bilo sestavljeno iz dveh
samostojnih delov, namreč iz narave in duha ali iz telesa in duše,
temveč je ena sama bit; toda v sebi, v svoji enotnosti podvojena.«24
Iz te ontologije človeka izhajajo po Tillichu zelo pomembni vidiki
za preučevanje političnega mišljenja, kajti preprečujejo, da bi poli-
tično mišljenje izvajali neposredno in najprej iz religioznih nazorskih
temeljev. Politično mišljenje korenini »hkrati v biti in zavesti, natanč-
neje, v neločljivi enotnosti obeh«, kakor pravi Tillich. »Zato ni
mogoče razumeti sistema političnega mišljenja, če ne raziščemo
človeško družbeno bit, iz katere izvira, skratka v prepletanju potreb
in interesov, med pritiski in interesi, ki sestavljajo človeško druž-
bo.«25 Pri tem Tillich kar najbolj strogo medsebojno posreduje
pojma bit in zavest, kajti po njegovem zavest ni nekakšen stranski
produkt ob biti, ni nekakšen dodatek: zavest je v najbolj dobesednem
pomenu ozaveščena bit. Nasploh po njegovem velja, da sta družbena
in človekova bit v vsakem svojem delu, vse tja do najbolj prvobitnih
nagonskih reakcij, oblikovana z zavestjo. Tillich tukaj spregovori celo
o pojmu »pravilne« in »napačne« zavesti, ni enega brez drugega.
Pravi: »Pravilna zavest izhaja iz biti in je hkrati bit določujoča zavest.
Enega ni brez drugega. Človek je enotnost v podvojenosti in iz te
enotnosti rasejo korenine obojega, tega, iz česar izhaja vse politično
mišljenje.«26 Po tej plati vidimo, da gre Tillichovi politični filozofiji
za konkretno filozofijo, ki sicer prehaja v delovanje, vendar z etič-
nimi sredstvi.
3. Naredite mi to deželo zopet …
Človek se že ob rojstvu znajde v razmerah, ki si jih ne izbere sam,
postavljen je vanje, in zaradi tega sledi povsem človeško vprašanje
»odkod«, in ravno ta »odkod« kot vprašanje izvora je podlaga za
24 Prav tam, str. 226.
25 Prav tam.
26 Prav tam, str. 227.
42
tira in lahko transcendira, zato je »človek bit, ki je v sebi podvojena
do ozaveščene biti«. Kajti: »Naravi takšna dvojnost manjka. Človek
torej ni – kar leži v teh mislih – bitje, ki bi bilo sestavljeno iz dveh
samostojnih delov, namreč iz narave in duha ali iz telesa in duše,
temveč je ena sama bit; toda v sebi, v svoji enotnosti podvojena.«24
Iz te ontologije človeka izhajajo po Tillichu zelo pomembni vidiki
za preučevanje političnega mišljenja, kajti preprečujejo, da bi poli-
tično mišljenje izvajali neposredno in najprej iz religioznih nazorskih
temeljev. Politično mišljenje korenini »hkrati v biti in zavesti, natanč-
neje, v neločljivi enotnosti obeh«, kakor pravi Tillich. »Zato ni
mogoče razumeti sistema političnega mišljenja, če ne raziščemo
človeško družbeno bit, iz katere izvira, skratka v prepletanju potreb
in interesov, med pritiski in interesi, ki sestavljajo človeško druž-
bo.«25 Pri tem Tillich kar najbolj strogo medsebojno posreduje
pojma bit in zavest, kajti po njegovem zavest ni nekakšen stranski
produkt ob biti, ni nekakšen dodatek: zavest je v najbolj dobesednem
pomenu ozaveščena bit. Nasploh po njegovem velja, da sta družbena
in človekova bit v vsakem svojem delu, vse tja do najbolj prvobitnih
nagonskih reakcij, oblikovana z zavestjo. Tillich tukaj spregovori celo
o pojmu »pravilne« in »napačne« zavesti, ni enega brez drugega.
Pravi: »Pravilna zavest izhaja iz biti in je hkrati bit določujoča zavest.
Enega ni brez drugega. Človek je enotnost v podvojenosti in iz te
enotnosti rasejo korenine obojega, tega, iz česar izhaja vse politično
mišljenje.«26 Po tej plati vidimo, da gre Tillichovi politični filozofiji
za konkretno filozofijo, ki sicer prehaja v delovanje, vendar z etič-
nimi sredstvi.
3. Naredite mi to deželo zopet …
Človek se že ob rojstvu znajde v razmerah, ki si jih ne izbere sam,
postavljen je vanje, in zaradi tega sledi povsem človeško vprašanje
»odkod«, in ravno ta »odkod« kot vprašanje izvora je podlaga za
24 Prav tam, str. 226.
25 Prav tam.
26 Prav tam, str. 227.
42
