Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 46
RAZPRAVE, [TUDIJE
politične romantike so tiste družbene skupine, ki so bolj ali manj
obtičale v mitu o izvoru ali se želijo (po delni vključitvi v racionalni
sistem) vanj vrniti, torej kmetstvo in z njim povezano obrtništvo,
plemstvo in vojaštvo, nekatere skupine uradništva in duhovščine. Te
sile niso odstranjene s tem, da so se v svoji neposredno nosilni sili
zlomile. So tukaj, vendar jim je bila odvzeta moč, ki so jo nekdaj
prek mita o izvori imele. To moč želijo ponovno vzpostaviti. Ne želijo
ustvariti nič novega, temveč vrniti staremu, ki v njih biva, moč in
svetost, ki ju je nekoč imelo: to je konservativna oblika politične
romantike.«32
S čim in kako se iztrgati iz takega ciklizma? Neprebojnost in
zaprtost mita o izvoru je po Tillichu možno preseči, dobesedno
transcendirati po dveh poteh, namreč »po preroški in po humani-
stični«33 poti. To kar je preroško zaustavlja danost biti. Temu več-
nemu »odkod« se je možno iztrgaiti z močjo etike, kajti prerok vedno
vsako danost preverja po meri etičnih razsežnosti. Moč izvorne biti
je zaustavljena s svetostjo poskusa pravičnega oblikovanja bivajo-
čega. Tillich opozarja: »Transcendenca ostaja, toda to je transcen-
denca tega kam in ne onega odkod. Mit ostaja, vendar je prelomljen
z etosom. Šele v humanizmu, na tleh avtonomije, je mitično pre-
magano. Človek se opira na samega sebe.«34 Človek zdaj veliko bolj
resnico dela, kakor da bi ji sledil, na mesto gotovosti in trdnosti
»materinstva« in »očetovstva« stopa stvarnost, ki jo je človek izob-
likoval in ustvaril s svojimi institucijami. Za kaj takega je potrebna
posebna politična romantika, recimo progresivna romantika, po-
seben logos, ki bi nas usmerjal takrat, ko gre za politično delovanje,
k novemu. Nova bit pomeni usmerjenost k temu, kar pooseblja
kvaliteto in je zavestno izbrano. Tukaj nastopa pri Tillichu izraz
kairos, in to kot utelešenje nečesa pozitivnega v primerjavi z de-
monskim. Odločitev za politiko je po Tillichu, vsaj na podlagi
njegove antropologije politike, zavestna odločitev in izbira za kairos.
Če se sprašujemo, kaj je duhovnika in filozofa pripeljalo do tega,
da se je povsem zavestno odločil za religiozni socializem, lahko iz
32 Prav tam, str. 210–211.
33 Prav tam, str. 210.
34 Prav tam.
44
politične romantike so tiste družbene skupine, ki so bolj ali manj
obtičale v mitu o izvoru ali se želijo (po delni vključitvi v racionalni
sistem) vanj vrniti, torej kmetstvo in z njim povezano obrtništvo,
plemstvo in vojaštvo, nekatere skupine uradništva in duhovščine. Te
sile niso odstranjene s tem, da so se v svoji neposredno nosilni sili
zlomile. So tukaj, vendar jim je bila odvzeta moč, ki so jo nekdaj
prek mita o izvori imele. To moč želijo ponovno vzpostaviti. Ne želijo
ustvariti nič novega, temveč vrniti staremu, ki v njih biva, moč in
svetost, ki ju je nekoč imelo: to je konservativna oblika politične
romantike.«32
S čim in kako se iztrgati iz takega ciklizma? Neprebojnost in
zaprtost mita o izvoru je po Tillichu možno preseči, dobesedno
transcendirati po dveh poteh, namreč »po preroški in po humani-
stični«33 poti. To kar je preroško zaustavlja danost biti. Temu več-
nemu »odkod« se je možno iztrgaiti z močjo etike, kajti prerok vedno
vsako danost preverja po meri etičnih razsežnosti. Moč izvorne biti
je zaustavljena s svetostjo poskusa pravičnega oblikovanja bivajo-
čega. Tillich opozarja: »Transcendenca ostaja, toda to je transcen-
denca tega kam in ne onega odkod. Mit ostaja, vendar je prelomljen
z etosom. Šele v humanizmu, na tleh avtonomije, je mitično pre-
magano. Človek se opira na samega sebe.«34 Človek zdaj veliko bolj
resnico dela, kakor da bi ji sledil, na mesto gotovosti in trdnosti
»materinstva« in »očetovstva« stopa stvarnost, ki jo je človek izob-
likoval in ustvaril s svojimi institucijami. Za kaj takega je potrebna
posebna politična romantika, recimo progresivna romantika, po-
seben logos, ki bi nas usmerjal takrat, ko gre za politično delovanje,
k novemu. Nova bit pomeni usmerjenost k temu, kar pooseblja
kvaliteto in je zavestno izbrano. Tukaj nastopa pri Tillichu izraz
kairos, in to kot utelešenje nečesa pozitivnega v primerjavi z de-
monskim. Odločitev za politiko je po Tillichu, vsaj na podlagi
njegove antropologije politike, zavestna odločitev in izbira za kairos.
Če se sprašujemo, kaj je duhovnika in filozofa pripeljalo do tega,
da se je povsem zavestno odločil za religiozni socializem, lahko iz
32 Prav tam, str. 210–211.
33 Prav tam, str. 210.
34 Prav tam.
44
