Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 48
RAZPRAVE, [TUDIJE
naloge mora teorija razreševati, da bi skušala obvladovati nako-
pičeno zgodovinsko zlo oziroma demonsko, pri tem pa teorija ni
razumljena kot kak mehanski kažipot. Tragični dogodki v času prve
svetovne vojne in po njej so človeštvo pripeljali do krize, v kateri
bivanje ni bilo več prežeto s smislom – od tod tudi izhaja vprašanje,
kako sploh ohranjati optimizem, upanje, pogum za bivanje, ki je
prežeto s strahom in tesnobo. Filozofija in teologija kairosa sta
izpostavljeni dialektični presoji zgodovine, saj je šlo za upanje,
prežeto z izjemno kvaliteto, ki je bila Tillichu takrat prepoznava in
transparentna tako, kot ta trenutek ni. Za Tillicha, ki je z vsem ostal
zavezan optimizmu in z njim povezanim pojmom – zelo določenega
– napredka v dvajsetem stoletju, pomeni kairos izrazito kvalitativno
dojemanje časa v primerjavi s samo kvantitativno dojetim ali astro-
nomskim časom. Ker je kairos povezan z odločitvijo in odgovor-
nostjo, gre tukaj za odločanje ob pravem času, in v tem smislu Tillich
tudi razume starogrški pomen besedne zveze en kairo.
Odločanje kot zgodovinsko odločanje, tj. kot odločitev za boljše
in kvalitetnejše v primerjavi s starim in obstoječim, je seveda vpeto v
določen univerzalizem, ki po Tillichovi presoji povleče za seboj še
razumevanje absolutnega oziroma brezpogojno resničnega in ki
sploh omogoča bit in smisel tega, kar imenuje sveto. Sklenjena
eksplikacija pojma kairos se glasi: »Kairos pomeni ’izpolnjeni čas’,
konkreten zgodovinski trenutek in v preroškem smislu ’časovno
polnost’, ko tisto, kar je večno, prodre v čas. Kairos torej ni kakor
koli izpolnjen trenutek, spremenljivi del časovnega poteka, temveč
je čas, kolikor se v njem izpolni naravnost celota pomena, kolikor je
usoda. Gledati na čas kot kairos pomeni obravnavati ga v smislu
neizbežne odločitve, neizogibne odgovornosti, to je obravnavati ga
v duhu preroštva.«37 Posredno kairos vključuje zgodbo o času, ko
linearizem kljubuje ciklizmu; večno vračanje enakega, ki ga pooseblja
kronos, je soočeno z zgodovino, kjer pojem napredka, svobode in
pravičnosti prevprašujeta kvaliteto bivajočega v njegovi tudi najbolj
surovi naravni in zgodovinski danosti. Nenavsezadnje gre za poskus
ohranjanja večnosti in biti same pred grozo niča.
37 Paul Tillich: Der Widerstreit von Raum und Zeit, GW VI, str. 33.
46
naloge mora teorija razreševati, da bi skušala obvladovati nako-
pičeno zgodovinsko zlo oziroma demonsko, pri tem pa teorija ni
razumljena kot kak mehanski kažipot. Tragični dogodki v času prve
svetovne vojne in po njej so človeštvo pripeljali do krize, v kateri
bivanje ni bilo več prežeto s smislom – od tod tudi izhaja vprašanje,
kako sploh ohranjati optimizem, upanje, pogum za bivanje, ki je
prežeto s strahom in tesnobo. Filozofija in teologija kairosa sta
izpostavljeni dialektični presoji zgodovine, saj je šlo za upanje,
prežeto z izjemno kvaliteto, ki je bila Tillichu takrat prepoznava in
transparentna tako, kot ta trenutek ni. Za Tillicha, ki je z vsem ostal
zavezan optimizmu in z njim povezanim pojmom – zelo določenega
– napredka v dvajsetem stoletju, pomeni kairos izrazito kvalitativno
dojemanje časa v primerjavi s samo kvantitativno dojetim ali astro-
nomskim časom. Ker je kairos povezan z odločitvijo in odgovor-
nostjo, gre tukaj za odločanje ob pravem času, in v tem smislu Tillich
tudi razume starogrški pomen besedne zveze en kairo.
Odločanje kot zgodovinsko odločanje, tj. kot odločitev za boljše
in kvalitetnejše v primerjavi s starim in obstoječim, je seveda vpeto v
določen univerzalizem, ki po Tillichovi presoji povleče za seboj še
razumevanje absolutnega oziroma brezpogojno resničnega in ki
sploh omogoča bit in smisel tega, kar imenuje sveto. Sklenjena
eksplikacija pojma kairos se glasi: »Kairos pomeni ’izpolnjeni čas’,
konkreten zgodovinski trenutek in v preroškem smislu ’časovno
polnost’, ko tisto, kar je večno, prodre v čas. Kairos torej ni kakor
koli izpolnjen trenutek, spremenljivi del časovnega poteka, temveč
je čas, kolikor se v njem izpolni naravnost celota pomena, kolikor je
usoda. Gledati na čas kot kairos pomeni obravnavati ga v smislu
neizbežne odločitve, neizogibne odgovornosti, to je obravnavati ga
v duhu preroštva.«37 Posredno kairos vključuje zgodbo o času, ko
linearizem kljubuje ciklizmu; večno vračanje enakega, ki ga pooseblja
kronos, je soočeno z zgodovino, kjer pojem napredka, svobode in
pravičnosti prevprašujeta kvaliteto bivajočega v njegovi tudi najbolj
surovi naravni in zgodovinski danosti. Nenavsezadnje gre za poskus
ohranjanja večnosti in biti same pred grozo niča.
37 Paul Tillich: Der Widerstreit von Raum und Zeit, GW VI, str. 33.
46
