Page 49 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 49
CVETKA HED@ET TÓOTH
Ravno zaradi tega je zelo pogosta tema Tillichovih razmišljanj
pogum za bivanje, na katerega je zelo odločno apeliral, ko je zavračal
vedno bolj očitni pesimizem in celo nihilizem. V ozadju vseh teh,
sicer povsem konkretnih vprašanj gre za pomembna vprašanja filo-
zofije zgodovine, namreč za mesijanstvo, ki ga po Tillichu omogoča
monoteizem; šele z njim pride do pojava svetovne zgodovine in do
ideje univerzalne človečnosti. Tillich tudi natančno razloži, zakaj in
kako!
5. Mesijanstvo – filozofija zgodovine – čas in preroštvo
Pred nami je nenavadna zgodba o času in prostoru!38 Njun
medsebojni protisloven odnos je po Tillichu izhodišče za razu-
mevanje filozofije zgodovine. Izhodišče že zaradi tega, ker iz soočenja
med prostorom in časom sploh prihaja do pojava filozofije zgo-
dovine.
Gre namreč za čas, ki je izpolnjen s preroškim poslanstvom, tega
pa je mogoče strniti v tri najbolj izstopajoče vidike. Prvi je »bog časa
je bog zgodovine«, drugi je »zgodovina v preroštvu je univerzalna
zgodovina« in tretji je »preroški monoteizem je monoteizem pra-
vičnosti in miru«.39 Ker je politeizem religija prostora, »je nujno
nepravičen«, saj: »Neomejeno prizadevanje vsakega boga prostora
izniči univerzalizem, ki je vsebovan v ideji pravičnosti. V tem in zgolj
v tem je pomen preroškega monoteizma.«40 Pravičnost je namreč
ena sama in zato tako Tillichova etika kakor njegova antropologija
politike posredno dajeta podporo vsem tistim mislim, ki v sodob-
38 Ta del članka povzema v skrajšani obliki ugotovitve in stališča iz mojega
prispevka z naslovom Kairos in demonsko, Poligrafi, Mesijanska zgodovina (ur. Igor
Škamperle), 1999, letnik 4, št. 15-16, str. 169-183. Gre namreč za Tillichove
nazore, ki jih je nujno predstaviti tudi v kontekstu njegove politične filozofije
oziroma antropologije politike, ki je kar najbolj vpeta v celoto njegove misli, še
posebej na ravni ontologija–antropologija–etika. Naj tu še enkrat poudarim, da
so meje med etizacijo in politizacijo sveta pri njem zelo krhke, kot deklarirani
mislec na meji je to tudi zavestno do kraja počel.
39 Paul Tillich: Der Widerstreit von Raum und Zeit, GW VI, str. 145-146.
40 Prav tam, str. 146.
47
Ravno zaradi tega je zelo pogosta tema Tillichovih razmišljanj
pogum za bivanje, na katerega je zelo odločno apeliral, ko je zavračal
vedno bolj očitni pesimizem in celo nihilizem. V ozadju vseh teh,
sicer povsem konkretnih vprašanj gre za pomembna vprašanja filo-
zofije zgodovine, namreč za mesijanstvo, ki ga po Tillichu omogoča
monoteizem; šele z njim pride do pojava svetovne zgodovine in do
ideje univerzalne človečnosti. Tillich tudi natančno razloži, zakaj in
kako!
5. Mesijanstvo – filozofija zgodovine – čas in preroštvo
Pred nami je nenavadna zgodba o času in prostoru!38 Njun
medsebojni protisloven odnos je po Tillichu izhodišče za razu-
mevanje filozofije zgodovine. Izhodišče že zaradi tega, ker iz soočenja
med prostorom in časom sploh prihaja do pojava filozofije zgo-
dovine.
Gre namreč za čas, ki je izpolnjen s preroškim poslanstvom, tega
pa je mogoče strniti v tri najbolj izstopajoče vidike. Prvi je »bog časa
je bog zgodovine«, drugi je »zgodovina v preroštvu je univerzalna
zgodovina« in tretji je »preroški monoteizem je monoteizem pra-
vičnosti in miru«.39 Ker je politeizem religija prostora, »je nujno
nepravičen«, saj: »Neomejeno prizadevanje vsakega boga prostora
izniči univerzalizem, ki je vsebovan v ideji pravičnosti. V tem in zgolj
v tem je pomen preroškega monoteizma.«40 Pravičnost je namreč
ena sama in zato tako Tillichova etika kakor njegova antropologija
politike posredno dajeta podporo vsem tistim mislim, ki v sodob-
38 Ta del članka povzema v skrajšani obliki ugotovitve in stališča iz mojega
prispevka z naslovom Kairos in demonsko, Poligrafi, Mesijanska zgodovina (ur. Igor
Škamperle), 1999, letnik 4, št. 15-16, str. 169-183. Gre namreč za Tillichove
nazore, ki jih je nujno predstaviti tudi v kontekstu njegove politične filozofije
oziroma antropologije politike, ki je kar najbolj vpeta v celoto njegove misli, še
posebej na ravni ontologija–antropologija–etika. Naj tu še enkrat poudarim, da
so meje med etizacijo in politizacijo sveta pri njem zelo krhke, kot deklarirani
mislec na meji je to tudi zavestno do kraja počel.
39 Paul Tillich: Der Widerstreit von Raum und Zeit, GW VI, str. 145-146.
40 Prav tam, str. 146.
47
