Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 50
RAZPRAVE, [TUDIJE
nem svetu globalizacije vztrajajo pri možnosti svetovne, tj. univer-
zalne etike, tako kot Hans Küng. 41
Kaj so Tillichovi ugovori in zadržki proti politeizmu, ne toliko in
izključno v religioznem, ampak bolj v obče kulturnem smislu?
Takrat, ko človekovo eksistenco obvladuje prostor, je to tragično
bivanje in po Tillichu je tak svet olimpskih bogov, ki med seboj bi-
jejo boj za prostor. »Ker pa je vsak prostor omejen, mora priti do
navzkrižja med omejenim časom neke človeške skupnosti, celo
človeštva kot celote, in neomejeno težnjo, ki nastane iz pobožans-
tvenja tega omejenega prostora. Bog ene dežele se bojuje z bogom
druge dežele, saj je po svojem božjem značaju vsak bog imperia-
lističen. Zaradi tega je medsebojno uničenje neizogibna usoda vseh
moči prostora.«42 Tako umetnost in filozofija Grkov iščeta neko
večno bit, onkraj vse tragike, ki se dogaja znotraj usodne krožne poti
med nastajanjem in minevanjem. Zato je najvišji simbol grške filo-
zofije za nespremenljivo bit krogla, ki prikazuje prostor v njegovem
najpopolnejšem vidiku. V novejši zgodovini je Tillich prepoznaval
poveličevanje prostora v nacionalizmu, ta po svoji logiki poveličuje
poganstvo in politeizem, ki seveda ne premore univerzalizma, vse
ostaja vpeto v prepoveličan nominalizem, ki prehaja celo v kultno
čaščenje. Povezovanje v skupnost na podlagi krvi in rase je pove-
zovanje na podlagi izrazito prostorsko usmerjene pojmovnosti.
Razmerje časa in prostora skuša Tillich razložiti še z vidika
ontologije, ki ji je bil kot filozof zelo naklonjen. Zato spregovori o
biti in dogajanju. Če dojemamo bivajoče samo kot naravo, potem je
pred nami, simbolno izraženo, krožno gibanje kot večno vračanje
enakega, in »v tem mišljenju ohranja prostor čas vpleten v sebi. Čas
je seveda v njem in prostorskemu odvzema značaj simultane okame-
nelosti. Toda prostor ne dopušča, da bi bil čas izven njega«,43 kar
seveda omogoča zgodovina. »V domeni zgodovinskega naziranja biti
je krožna sklenjenost pretrgana. Čas iztrga bivajoče iz njegove pro-
storske vezanosti in mu da smer, ki se ne vrača k sami sebi, temveč je
41 Hans Küng: Projekt Weltethos, Piper, München 2002, str. 13.
42 Paul Tillich: Der Widerstreit von Raum und Zeit, GW VI, str. 142.
43 Prav tam, str. 84.
48
nem svetu globalizacije vztrajajo pri možnosti svetovne, tj. univer-
zalne etike, tako kot Hans Küng. 41
Kaj so Tillichovi ugovori in zadržki proti politeizmu, ne toliko in
izključno v religioznem, ampak bolj v obče kulturnem smislu?
Takrat, ko človekovo eksistenco obvladuje prostor, je to tragično
bivanje in po Tillichu je tak svet olimpskih bogov, ki med seboj bi-
jejo boj za prostor. »Ker pa je vsak prostor omejen, mora priti do
navzkrižja med omejenim časom neke človeške skupnosti, celo
človeštva kot celote, in neomejeno težnjo, ki nastane iz pobožans-
tvenja tega omejenega prostora. Bog ene dežele se bojuje z bogom
druge dežele, saj je po svojem božjem značaju vsak bog imperia-
lističen. Zaradi tega je medsebojno uničenje neizogibna usoda vseh
moči prostora.«42 Tako umetnost in filozofija Grkov iščeta neko
večno bit, onkraj vse tragike, ki se dogaja znotraj usodne krožne poti
med nastajanjem in minevanjem. Zato je najvišji simbol grške filo-
zofije za nespremenljivo bit krogla, ki prikazuje prostor v njegovem
najpopolnejšem vidiku. V novejši zgodovini je Tillich prepoznaval
poveličevanje prostora v nacionalizmu, ta po svoji logiki poveličuje
poganstvo in politeizem, ki seveda ne premore univerzalizma, vse
ostaja vpeto v prepoveličan nominalizem, ki prehaja celo v kultno
čaščenje. Povezovanje v skupnost na podlagi krvi in rase je pove-
zovanje na podlagi izrazito prostorsko usmerjene pojmovnosti.
Razmerje časa in prostora skuša Tillich razložiti še z vidika
ontologije, ki ji je bil kot filozof zelo naklonjen. Zato spregovori o
biti in dogajanju. Če dojemamo bivajoče samo kot naravo, potem je
pred nami, simbolno izraženo, krožno gibanje kot večno vračanje
enakega, in »v tem mišljenju ohranja prostor čas vpleten v sebi. Čas
je seveda v njem in prostorskemu odvzema značaj simultane okame-
nelosti. Toda prostor ne dopušča, da bi bil čas izven njega«,43 kar
seveda omogoča zgodovina. »V domeni zgodovinskega naziranja biti
je krožna sklenjenost pretrgana. Čas iztrga bivajoče iz njegove pro-
storske vezanosti in mu da smer, ki se ne vrača k sami sebi, temveč je
41 Hans Küng: Projekt Weltethos, Piper, München 2002, str. 13.
42 Paul Tillich: Der Widerstreit von Raum und Zeit, GW VI, str. 142.
43 Prav tam, str. 84.
48
