Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 51
CVETKA HED@ET TÓOTH
povečevanje biti.«44 Toda logos oziroma izjava o bivajočem ni podana
samo glede na dejansko, aktualno (energeia), ampak še na poten-
cialno (dynamis), kar vključuje možnost nastajanja novega, tega, ki še-
ni. Novo določa Tillich s stavki: »Dogajanje, kolikor je določeno s
časom, je k nečemu usmerjeno; ima smer, v kateri naj bi se udejanjilo
nekaj, kar ne bi nastopalo kot nekaj vračajočega se, ampak kot nekaj
novega v območju bivajočega. Napetost, ki pripada že naravi, postane
napetost bivajočega, da gre prek sebe, postane trgajoča se napetost.
Nemira, ki je dan s tako napetostjo, ne more uravnotežiti noben
presegajoči mir. Gledati dejanskost zgodovinsko pomeni, da jo
po njenem bistvu gledamo kot neuravnoteženo.«45 Kakor izrecno
poudarja, je »z enoznačno (v smislu ekskluzivnosti odločitve) usmer-
jenostjo časa podana njegova smiselnost«, kar pomeni, da se »v
enoznačni usmerjenosti, v enkratnosti in neponovljivosti čas odtrga
od prostora, zgodovina od narave«. Posledica tega je: »V takšni
odcepitvi pa se izpolni bistvo časa.«46 Zdaj nastopa v vsej svoji veljavi
zgodovina, toda kot zgodovina, ki jo prežema smisel in cilj. Tako je
nova bit tista bit, ki nastaja na podlagi zavestne odločitve za kvaliteto,
za nov smisel zgodovine, ta, ki ga še ni, ker ni dan, ampak ga je treba
ustvariti, se pravi, da je zadan.
Sam pojem odločitve je povezan s »konkretnim, smisel dajajočim
načelom«, in odločitev za zgodovino kot nekaj zadanega je odločitev
za nekaj odrešenjskega, zato: »Vprašanje o zgodovini ali o enoznačno
usmerjenem in s smislom izpolnjenem času torej sovpada z vpraša-
njem o konkretni stvarnosti, v kateri se nesmiselno šteje za preseženo
in je odpravljena možnost poslednje nesmiselnosti.«47 Izpolnjenost
s smislom pomeni nekaj izrazito etičnega, pomeni izpolnjenost, ki
je dobesedno odrešenjska zaradi tega, ker vztraja pri prevladi dobrega
v svetu – čisto nič drugega ne pomeni mesijanstvo. Meje in prehodi
med religijo in etiko so zelo krhki in vsaj s Tillichom dobimo
podrobnejši uvid v to, zakaj in po kakšni logiki monoteizem, ne
glede na svojo prvotno religiozno razsežnost in kot izrazito odre-
44 Prav tam.
45 Prav tam, str. 84-85.
46 Prav tam, str. 85.
47 Prav tam, str. 87.
49
povečevanje biti.«44 Toda logos oziroma izjava o bivajočem ni podana
samo glede na dejansko, aktualno (energeia), ampak še na poten-
cialno (dynamis), kar vključuje možnost nastajanja novega, tega, ki še-
ni. Novo določa Tillich s stavki: »Dogajanje, kolikor je določeno s
časom, je k nečemu usmerjeno; ima smer, v kateri naj bi se udejanjilo
nekaj, kar ne bi nastopalo kot nekaj vračajočega se, ampak kot nekaj
novega v območju bivajočega. Napetost, ki pripada že naravi, postane
napetost bivajočega, da gre prek sebe, postane trgajoča se napetost.
Nemira, ki je dan s tako napetostjo, ne more uravnotežiti noben
presegajoči mir. Gledati dejanskost zgodovinsko pomeni, da jo
po njenem bistvu gledamo kot neuravnoteženo.«45 Kakor izrecno
poudarja, je »z enoznačno (v smislu ekskluzivnosti odločitve) usmer-
jenostjo časa podana njegova smiselnost«, kar pomeni, da se »v
enoznačni usmerjenosti, v enkratnosti in neponovljivosti čas odtrga
od prostora, zgodovina od narave«. Posledica tega je: »V takšni
odcepitvi pa se izpolni bistvo časa.«46 Zdaj nastopa v vsej svoji veljavi
zgodovina, toda kot zgodovina, ki jo prežema smisel in cilj. Tako je
nova bit tista bit, ki nastaja na podlagi zavestne odločitve za kvaliteto,
za nov smisel zgodovine, ta, ki ga še ni, ker ni dan, ampak ga je treba
ustvariti, se pravi, da je zadan.
Sam pojem odločitve je povezan s »konkretnim, smisel dajajočim
načelom«, in odločitev za zgodovino kot nekaj zadanega je odločitev
za nekaj odrešenjskega, zato: »Vprašanje o zgodovini ali o enoznačno
usmerjenem in s smislom izpolnjenem času torej sovpada z vpraša-
njem o konkretni stvarnosti, v kateri se nesmiselno šteje za preseženo
in je odpravljena možnost poslednje nesmiselnosti.«47 Izpolnjenost
s smislom pomeni nekaj izrazito etičnega, pomeni izpolnjenost, ki
je dobesedno odrešenjska zaradi tega, ker vztraja pri prevladi dobrega
v svetu – čisto nič drugega ne pomeni mesijanstvo. Meje in prehodi
med religijo in etiko so zelo krhki in vsaj s Tillichom dobimo
podrobnejši uvid v to, zakaj in po kakšni logiki monoteizem, ne
glede na svojo prvotno religiozno razsežnost in kot izrazito odre-
44 Prav tam.
45 Prav tam, str. 84-85.
46 Prav tam, str. 85.
47 Prav tam, str. 87.
49
