Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 52
RAZPRAVE, [TUDIJE
šenjsko – mesijansko – sporočilo, presega svojo religioznost s tem,
da prehaja v etiko, skratka, učinkuje še kot etika oziroma etizacija
sveta.
Monoteizem omogoča univerzalno veljavnost etike, univerzali-
zem, ki ga politeizem ne premore, čeprav pozna pojem dobrega in
ima etiko, v marsičem celo občudovanja vredno. Tillichova zelo
določna trditev je, da politeizem ni zmogel obvladati prostora v tem
smislu, da bi ga presegel. »Tragičnost in nepravičnost označujejo
bogovi prostora; zgodovinska izpolnjenost in pravičnost označujeta
v času in skozi čas delujočega boga, ki vse, kar je v prostoru loče-
no, združi v en univerzum.«48 Premagovanje vladavine in premoči
prostora je po Tillichu poskus obvladovati končnost. V tem pa je
nemajhen problem, kajti človek je vendar končno, umrljivo bitje,
vendar pa kljub temu svojo dejavnost lahko usmerja čez meje svoje
smrti. Zgodovinski trenutek, ki to še posebej omogoča, Tillich
opisuje s tole daljšo mislijo: »Preroško sporočilo je v svetovni zgo-
dovini obrat, ki je v nasprotju s prostorom in časom. Rojstvu človeka
iz narave in hkrati proti naravi ustreza rojstvo preroštva iz poganstva
in proti poganstvu. To se v zgodovini simbolično izraža s poklica-
nostjo Abrahama. Z ukazom, naj zapusti očetovo deželo in očetovo
hišo, je mišljen ukaz, odpovedati se bogovom krvi, zemlje, družine,
plemena, ljudstva, ali z drugimi besedami: bogovom prostora, po-
ganstva, politeizma, ki so bili navzoči in v medsebojnem navzkrižju
tudi takrat, ko je eden izmed njih postal gospodar nad drugimi.
Pravega boga, ki je nagovoril Abrahama, ne moremo istovetiti z
bogom nekega plemena ali bogom nekega prostora.«49
Prerok je tisti, ki to sporoča in hkrati svari pred nevarnostjo
odpada od tega sporočila; najradikalneje ga je izrekel prerok Amos,
ki zato pomeni »obrat v zgodovini religije«.50 Branje in analiza Amo-
sovih misli seveda preseneča, kajti v njih je en sam klic po pravičnosti,
ki je razumljena kot ponotranjeno načelo in v svoji izraziti univer-
zalni razsežnosti ne dovoljuje, celo izrecno prepoveduje »teptati
50 Prav tam, str. 145.
48 Prav tam, str. 146–147.
49 Prav tam, str. 144.
50 Prav tam, str. 145.
50
šenjsko – mesijansko – sporočilo, presega svojo religioznost s tem,
da prehaja v etiko, skratka, učinkuje še kot etika oziroma etizacija
sveta.
Monoteizem omogoča univerzalno veljavnost etike, univerzali-
zem, ki ga politeizem ne premore, čeprav pozna pojem dobrega in
ima etiko, v marsičem celo občudovanja vredno. Tillichova zelo
določna trditev je, da politeizem ni zmogel obvladati prostora v tem
smislu, da bi ga presegel. »Tragičnost in nepravičnost označujejo
bogovi prostora; zgodovinska izpolnjenost in pravičnost označujeta
v času in skozi čas delujočega boga, ki vse, kar je v prostoru loče-
no, združi v en univerzum.«48 Premagovanje vladavine in premoči
prostora je po Tillichu poskus obvladovati končnost. V tem pa je
nemajhen problem, kajti človek je vendar končno, umrljivo bitje,
vendar pa kljub temu svojo dejavnost lahko usmerja čez meje svoje
smrti. Zgodovinski trenutek, ki to še posebej omogoča, Tillich
opisuje s tole daljšo mislijo: »Preroško sporočilo je v svetovni zgo-
dovini obrat, ki je v nasprotju s prostorom in časom. Rojstvu človeka
iz narave in hkrati proti naravi ustreza rojstvo preroštva iz poganstva
in proti poganstvu. To se v zgodovini simbolično izraža s poklica-
nostjo Abrahama. Z ukazom, naj zapusti očetovo deželo in očetovo
hišo, je mišljen ukaz, odpovedati se bogovom krvi, zemlje, družine,
plemena, ljudstva, ali z drugimi besedami: bogovom prostora, po-
ganstva, politeizma, ki so bili navzoči in v medsebojnem navzkrižju
tudi takrat, ko je eden izmed njih postal gospodar nad drugimi.
Pravega boga, ki je nagovoril Abrahama, ne moremo istovetiti z
bogom nekega plemena ali bogom nekega prostora.«49
Prerok je tisti, ki to sporoča in hkrati svari pred nevarnostjo
odpada od tega sporočila; najradikalneje ga je izrekel prerok Amos,
ki zato pomeni »obrat v zgodovini religije«.50 Branje in analiza Amo-
sovih misli seveda preseneča, kajti v njih je en sam klic po pravičnosti,
ki je razumljena kot ponotranjeno načelo in v svoji izraziti univer-
zalni razsežnosti ne dovoljuje, celo izrecno prepoveduje »teptati
50 Prav tam, str. 145.
48 Prav tam, str. 146–147.
49 Prav tam, str. 144.
50 Prav tam, str. 145.
50
