Page 53 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 53
CVETKA HED@ET TÓOTH
siromaka«, ga odrivati. »Pravica naj teče kakor voda in pravičnost
kakor vedno tekoč potok,« so Amosove misli (5,24), ki nikakor ne
zaznamujejo samo Tillichovega razumevanja smisla univerzalizma,
ki vztraja pri monoteizmu, ampak še njegovo pojmovanje socialne
pravičnosti kot organizirane človečnosti, ki je zahtevala celo njegov
eksodus. Toda odločitev za religiozni socializem je bila odločna –
preroška – in načelna življenjska odločitev, predvsem odločitev za
kvaliteto, za novo bit, ki naj se izpolnjuje v času.
Vedno znova Tillich poudarja, da je monoteistični bog bog časa,
ne prostora: »Preroki, ki so uničili po vsej deželi raztresena mesta
čaščenja, ki so odrezali korenine poganske obnovitve bogočastja in
so kult osredinili na Jeruzalem, so napovedali boj bogovom prostora.
In po razdejanju Jeruzalema je vsemogočnemu bogu časa uspelo
preživeti to katastrofo vseh katastrof in postati vsemogočni bog
sveta, pred katerim so ljudstva kot pesek ob morju. To, v poganstvu
nepredstavljivo zmagoslavje je imelo svoj izvor v načelu, ki je vse-
bovano v pozivu Abrahamu.«51 Univerzalizem je zato nenehno v
napredovanju, tako vidi Tillich smisel Nove zaveze, da se v njej
»izpolni preroško sporočilo v oznanjenju, da boga ne bi smeli častiti
ne v templju ne na gori, temveč samo v duhu in v resnici«.52 Uničenje
in padec Jeruzalema je le do kraja radikalizirano sporočilo te prepo-
vedi, še posebej poudarjeno v Izaijevi knjigi, imenovani sicer Devtero-
Izaija.
Tudi zgodovina krščanstva pozna svoje stranpoti in zapadanja
kultu prostora, proti kateremu se je upravičeno dvignil protestan-
tizem »in obnovil preroški boj proti bogovom prostora«.53 Zato je
Tillich toliko bolj nastopil proti povezovanju protestantizma z na-
cizmom in mu zaradi tega napovedoval celo razkroj. Po njegovem
mora protestantizem »potrditi svoj preroško-krščanski značaj«, kar
odločno reče v času vzpona nacizma, in protestantizem je dolžan
povedati, »da so v kljukastem križu narod, rasa, kri, oblast poteptani
v svoji svetosti«.54 Trideseta leta dvajsetega stoletja je Tillich doživljal
51 Prav tam.
52 Prav tam.
53 Prav tam.
54 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen, GW XIII, str. 178-179.
51
siromaka«, ga odrivati. »Pravica naj teče kakor voda in pravičnost
kakor vedno tekoč potok,« so Amosove misli (5,24), ki nikakor ne
zaznamujejo samo Tillichovega razumevanja smisla univerzalizma,
ki vztraja pri monoteizmu, ampak še njegovo pojmovanje socialne
pravičnosti kot organizirane človečnosti, ki je zahtevala celo njegov
eksodus. Toda odločitev za religiozni socializem je bila odločna –
preroška – in načelna življenjska odločitev, predvsem odločitev za
kvaliteto, za novo bit, ki naj se izpolnjuje v času.
Vedno znova Tillich poudarja, da je monoteistični bog bog časa,
ne prostora: »Preroki, ki so uničili po vsej deželi raztresena mesta
čaščenja, ki so odrezali korenine poganske obnovitve bogočastja in
so kult osredinili na Jeruzalem, so napovedali boj bogovom prostora.
In po razdejanju Jeruzalema je vsemogočnemu bogu časa uspelo
preživeti to katastrofo vseh katastrof in postati vsemogočni bog
sveta, pred katerim so ljudstva kot pesek ob morju. To, v poganstvu
nepredstavljivo zmagoslavje je imelo svoj izvor v načelu, ki je vse-
bovano v pozivu Abrahamu.«51 Univerzalizem je zato nenehno v
napredovanju, tako vidi Tillich smisel Nove zaveze, da se v njej
»izpolni preroško sporočilo v oznanjenju, da boga ne bi smeli častiti
ne v templju ne na gori, temveč samo v duhu in v resnici«.52 Uničenje
in padec Jeruzalema je le do kraja radikalizirano sporočilo te prepo-
vedi, še posebej poudarjeno v Izaijevi knjigi, imenovani sicer Devtero-
Izaija.
Tudi zgodovina krščanstva pozna svoje stranpoti in zapadanja
kultu prostora, proti kateremu se je upravičeno dvignil protestan-
tizem »in obnovil preroški boj proti bogovom prostora«.53 Zato je
Tillich toliko bolj nastopil proti povezovanju protestantizma z na-
cizmom in mu zaradi tega napovedoval celo razkroj. Po njegovem
mora protestantizem »potrditi svoj preroško-krščanski značaj«, kar
odločno reče v času vzpona nacizma, in protestantizem je dolžan
povedati, »da so v kljukastem križu narod, rasa, kri, oblast poteptani
v svoji svetosti«.54 Trideseta leta dvajsetega stoletja je Tillich doživljal
51 Prav tam.
52 Prav tam.
53 Prav tam.
54 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen, GW XIII, str. 178-179.
51
