Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 54
RAZPRAVE, [TUDIJE
kot eno najbolj tragičnih obdobij soočanja z izgubo preroškega
smisla in duha, zato v njegovih besedilih, pisanih v tem obdobju,
dobimo poskuse teoretskega prevladovanja tega, kar je po njegovem
človeštvu prineslo tragedijo svetovnih razsežnosti. Takrat je zelo
očitno šlo za obvladovanje časa, pri tem pa je Tillich sporočal zelo
jasne nazore, s čim in kako.
6. Preroško tolmačenje časa
V desetletju po prvi svetovni vojni se sprašuje o duhovnem položaju
sedanjosti, ki ga je po njegovem treba obravnavati skrajno odgovorno.
Ne gre samo za opazovanje, ampak za iskanje nečesa kvalitetno
novega, kar je povezano celo s »preroškim duhom«, kajti tako
»imenujemo vulkanske sile duha – preroški duh ustvarja tisto, kar
je v času novo, ker njegovo tolmačenje časa pretrese in obrne čas od
večnosti sem«.55 Ostaja vprašanje, kaj je ta duh, in tukaj se Tillich
zelo odgovorno loti poskusa, podati odgovor, kajti zaveda se, da tak
duh nima dokončne popredmetene oblike. Nikomur tudi ne more
že kar a priori pripadati takšna vloga: »Jasno je, da to ni kakor koli
določljiv duh. Preroškega tolmačenja časa se ni mogoče naučiti, niti
od starih prerokov ne, niti iz Nove zaveze, niti pri Luthru ali Nie-
tzscheju. Če bi tu iskali mesto, katerega ne bi več mogli pretresti,
potem bi storili ravno to, kar je najpogosteje v nasprotju z duhom
preroštva, rezultate preteklih pretresov bi imeli za sam pretres.«56
Opozarja tudi, da »ne obstajajo kraji, na katere bi bil navezan duh
preroškega tolmačenja časa, to nista niti cerkev niti pobožnost«.57
Zato iz Tillichovih razmišljanj posredno razberemo, da se preroškega
duha ne da določiti, ampak samo pre-poznati. Po čem?
Morda je sodobnost nelagodna zaradi svoje težko prepoznavne
identitete, vsaj po Tillichu pa je ta lahko prepoznavna toliko, kolikor
jo dojemamo čim bolj konkretno in ne abstraktno. Tillichov klic k
zgodovinsko ozaveščenemu času se glasi: nikakršno abstraktno
55 Paul Tillich: Der Widerstreit von Raum und Zeit, GW VI, str. 31.
56 Prav tam.
57 Prav tam.
52
kot eno najbolj tragičnih obdobij soočanja z izgubo preroškega
smisla in duha, zato v njegovih besedilih, pisanih v tem obdobju,
dobimo poskuse teoretskega prevladovanja tega, kar je po njegovem
človeštvu prineslo tragedijo svetovnih razsežnosti. Takrat je zelo
očitno šlo za obvladovanje časa, pri tem pa je Tillich sporočal zelo
jasne nazore, s čim in kako.
6. Preroško tolmačenje časa
V desetletju po prvi svetovni vojni se sprašuje o duhovnem položaju
sedanjosti, ki ga je po njegovem treba obravnavati skrajno odgovorno.
Ne gre samo za opazovanje, ampak za iskanje nečesa kvalitetno
novega, kar je povezano celo s »preroškim duhom«, kajti tako
»imenujemo vulkanske sile duha – preroški duh ustvarja tisto, kar
je v času novo, ker njegovo tolmačenje časa pretrese in obrne čas od
večnosti sem«.55 Ostaja vprašanje, kaj je ta duh, in tukaj se Tillich
zelo odgovorno loti poskusa, podati odgovor, kajti zaveda se, da tak
duh nima dokončne popredmetene oblike. Nikomur tudi ne more
že kar a priori pripadati takšna vloga: »Jasno je, da to ni kakor koli
določljiv duh. Preroškega tolmačenja časa se ni mogoče naučiti, niti
od starih prerokov ne, niti iz Nove zaveze, niti pri Luthru ali Nie-
tzscheju. Če bi tu iskali mesto, katerega ne bi več mogli pretresti,
potem bi storili ravno to, kar je najpogosteje v nasprotju z duhom
preroštva, rezultate preteklih pretresov bi imeli za sam pretres.«56
Opozarja tudi, da »ne obstajajo kraji, na katere bi bil navezan duh
preroškega tolmačenja časa, to nista niti cerkev niti pobožnost«.57
Zato iz Tillichovih razmišljanj posredno razberemo, da se preroškega
duha ne da določiti, ampak samo pre-poznati. Po čem?
Morda je sodobnost nelagodna zaradi svoje težko prepoznavne
identitete, vsaj po Tillichu pa je ta lahko prepoznavna toliko, kolikor
jo dojemamo čim bolj konkretno in ne abstraktno. Tillichov klic k
zgodovinsko ozaveščenemu času se glasi: nikakršno abstraktno
55 Paul Tillich: Der Widerstreit von Raum und Zeit, GW VI, str. 31.
56 Prav tam.
57 Prav tam.
52
