Page 112 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 112
RAZPRAVE, [TUDIJE
joče kandidate za resnico, ter da je med njimi pravoverno in na križ
osredotočeno krščanstvo tisto, ki je resnično (Newbign 1990: 146).
Še vplivnejšo evangeljsko kritiko najdemo pri Alisterju McGra-
thu, ki verski pluralizem interpretira kot podkategorijo širše dok-
trine kulturalnega pluralizma oz. »agende multikulturalizma« na
sodobnem Zahodu, pri čemer se je imperativ politične korektnosti
po njegovem mnenju prenesel iz zapovedi vljudnega sobivanja v
močan ideološki pritisk na religije, da zapustijo svoje ekskluzi-
vistične trditve (McGrath 1996: 202–204). McGrath povzema ali
podaja več specifičnih obsodb pluralizma, od katerih omenimo dve.
1. Hick enoznačno uporablja pojem »religija« (McGrath 1996: 207–
210) kot nadpojem, katerega instance bi naj bile »velike religije
sveta«, kar je zanesljivo zmotno (McGrath tukaj povzema argument
Johna Milbanka, ki ga omenjamo spodaj). 2. Druga kritika prav tako
cilja na Hickovo osnovno metodologijo in je podobna kot New-
bignova: McGrath poudarja, da je verski pluralizem sad zelo spe-
cifične, liberalno-akademske kategorizacije, ki se pretvarja, da stoji
v priviligiranem položaju zunaj vseh sistemov kulturnih tradicij.
Verovati, da lahko pluralistično stališče stoji »zunaj« vseh religij in
vidi njihovo resnično naravo ter jih primerja, je mogoče zgolj na
podlagi amnezije glede lastnih verskih korenin. Ena izmed temeljnih
predpostavk pluralizma – predpostavka namreč, da lahko »stopimo
korak nazaj od lastne tradicije in poskusimo filozofsko interpretirati
dejstvo verske pluralnosti« (Hick 1989: 34), – je torej iluzorna.
McGrath dokazuje, da je sama možnost takšnega priviligiranega
stališča izven vseh tradicij epistemološko popolnoma »nepreverljiva«
in »brez legitimnih temeljev« (McGrath 1996: 214).
McGrathov lasten evangeljski ekskluzivizem je podoben Newbig-
novemu: krščanstvo lahko obstaja in oznanja svoje sporočilo v
spoštovanju drugih tradicij in upoštevanju dostojanstva vseh ljudi, a v
neizogibnem nestrinjanju, in zato tudi v določenem tekmovanju z
drugimi tradicijami. Ne more priznati odrešenja zunaj okvirov ekspli-
citnega verovanja v dokončno moč Kristusove žrtve za grehe vsega
človeštva, čeprav lahko prizna neko mero razodetja zunaj evangelija.
A to zgolj v kalvinskem smislu razodetja prek Božjega stvarstva in
človeške vesti, ne pa tudi skozi nekrščanske verske nauke ali prakse
(McGrath 1996: 225–248).
110
joče kandidate za resnico, ter da je med njimi pravoverno in na križ
osredotočeno krščanstvo tisto, ki je resnično (Newbign 1990: 146).
Še vplivnejšo evangeljsko kritiko najdemo pri Alisterju McGra-
thu, ki verski pluralizem interpretira kot podkategorijo širše dok-
trine kulturalnega pluralizma oz. »agende multikulturalizma« na
sodobnem Zahodu, pri čemer se je imperativ politične korektnosti
po njegovem mnenju prenesel iz zapovedi vljudnega sobivanja v
močan ideološki pritisk na religije, da zapustijo svoje ekskluzi-
vistične trditve (McGrath 1996: 202–204). McGrath povzema ali
podaja več specifičnih obsodb pluralizma, od katerih omenimo dve.
1. Hick enoznačno uporablja pojem »religija« (McGrath 1996: 207–
210) kot nadpojem, katerega instance bi naj bile »velike religije
sveta«, kar je zanesljivo zmotno (McGrath tukaj povzema argument
Johna Milbanka, ki ga omenjamo spodaj). 2. Druga kritika prav tako
cilja na Hickovo osnovno metodologijo in je podobna kot New-
bignova: McGrath poudarja, da je verski pluralizem sad zelo spe-
cifične, liberalno-akademske kategorizacije, ki se pretvarja, da stoji
v priviligiranem položaju zunaj vseh sistemov kulturnih tradicij.
Verovati, da lahko pluralistično stališče stoji »zunaj« vseh religij in
vidi njihovo resnično naravo ter jih primerja, je mogoče zgolj na
podlagi amnezije glede lastnih verskih korenin. Ena izmed temeljnih
predpostavk pluralizma – predpostavka namreč, da lahko »stopimo
korak nazaj od lastne tradicije in poskusimo filozofsko interpretirati
dejstvo verske pluralnosti« (Hick 1989: 34), – je torej iluzorna.
McGrath dokazuje, da je sama možnost takšnega priviligiranega
stališča izven vseh tradicij epistemološko popolnoma »nepreverljiva«
in »brez legitimnih temeljev« (McGrath 1996: 214).
McGrathov lasten evangeljski ekskluzivizem je podoben Newbig-
novemu: krščanstvo lahko obstaja in oznanja svoje sporočilo v
spoštovanju drugih tradicij in upoštevanju dostojanstva vseh ljudi, a v
neizogibnem nestrinjanju, in zato tudi v določenem tekmovanju z
drugimi tradicijami. Ne more priznati odrešenja zunaj okvirov ekspli-
citnega verovanja v dokončno moč Kristusove žrtve za grehe vsega
človeštva, čeprav lahko prizna neko mero razodetja zunaj evangelija.
A to zgolj v kalvinskem smislu razodetja prek Božjega stvarstva in
človeške vesti, ne pa tudi skozi nekrščanske verske nauke ali prakse
(McGrath 1996: 225–248).
110
