Page 113 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 113
GORAZD ANDREJ^
Postliberalni pogled: Rowan Williams in Nicholas Adams
Bolj zmeren in teološko kompleksnejši odziv na pluralistični
pogled najdemo pri teologih, ki se identificirajo s postliberalnim
razumevanjem krščanstva in medverskih odnosov.5 Med bolj od-
prtimi postliberalci je zagotovo sedanji anglikanski nadškof (v
odhodu) Rowan Williams. V svoji kritični obravnavi »trinitarnega
pluralizma« Raimunda Panikkarja (avtorja enega od prispevkov v
pluralističnem zborniku The Myth iz 1989), Williams poudarja zgo-
dovinsko specifičnost krščanstva ter neozigobnost usmerjenosti
krščanskega življenja in teologije v »logos, ki je postal meso v Kri-
stusu« (Williams 1990: 8). Williamsovo stališče v pomembnem
smislu uhaja udomačenim kategorijam ekskluzivizem – inkluzivi-
zem – pluralizem. Čeprav »biti kristjan pomeni […] verovati, da je
doktrina Trojstva resnična, in to resnična na način, ki spreobrača in
zdravi človeški svet« (ibid. 13), to ne pomeni, da krščanstvo vsebuje
totaliteto resnice o Bogu ali o človeškem svetu in ne vsebuje mo-
nopola pri prinašanju milosti in odrešenja. Toda v nasprotju s
Hickovim pluralizmom, katerega Williams prepozna kot v osnovi
neteološkega, so zanj kakršnekoli potrditve božjega v drugih reli-
gijah iz krščanske perspektive možne zgolj lokalno, v tem ali onem
momentu, pri tem pa morajo – kot krščanske – izhajati ne le iz
osnovnih krščanskih kategorij, temveč tudi temeljiti na krščanskih
ciljih za skupno dobro z nekristjani (Williams 1990: 12). Ortodoksne
doktrine trojstva in inkarnacije ne morejo biti zavržene, temveč
lahko krščansko sploh razmišljamo le takrat, ko nas te doktrine
uokvirjajo, nam dajejo strukturo in pravila za celotno življenje.
Sodbe o »količini« ali »stopnji« prisotnosti Božje milosti, razodetja
ali odrešenja onstran krščanske zgodbe in razodetja so nekaj, v kar
se odgovorno krščansko razmišljanje – ne le teološko, temveč katero-
koli razmišljanje, ki je res krščansko – ne more spuščati, kajti sicer
preneha biti krščansko (ibid. 11–13).
5 Tako ime kot »šolo« postliberalne teologije sta utemeljila yaleovska teologa
George Lindbeck in Hans Frei. Osnovna teza postliberalne teologije je razu-
mevanje krščanskih temeljnih, ortodoksnih doktrin ter svetopisemske zgodbe
kot globinska »slovnična pravila«, v okviru katerih je krščansko versko raz-
mišljanje edino mogoče (glej Lindbeck 2009).
111
Postliberalni pogled: Rowan Williams in Nicholas Adams
Bolj zmeren in teološko kompleksnejši odziv na pluralistični
pogled najdemo pri teologih, ki se identificirajo s postliberalnim
razumevanjem krščanstva in medverskih odnosov.5 Med bolj od-
prtimi postliberalci je zagotovo sedanji anglikanski nadškof (v
odhodu) Rowan Williams. V svoji kritični obravnavi »trinitarnega
pluralizma« Raimunda Panikkarja (avtorja enega od prispevkov v
pluralističnem zborniku The Myth iz 1989), Williams poudarja zgo-
dovinsko specifičnost krščanstva ter neozigobnost usmerjenosti
krščanskega življenja in teologije v »logos, ki je postal meso v Kri-
stusu« (Williams 1990: 8). Williamsovo stališče v pomembnem
smislu uhaja udomačenim kategorijam ekskluzivizem – inkluzivi-
zem – pluralizem. Čeprav »biti kristjan pomeni […] verovati, da je
doktrina Trojstva resnična, in to resnična na način, ki spreobrača in
zdravi človeški svet« (ibid. 13), to ne pomeni, da krščanstvo vsebuje
totaliteto resnice o Bogu ali o človeškem svetu in ne vsebuje mo-
nopola pri prinašanju milosti in odrešenja. Toda v nasprotju s
Hickovim pluralizmom, katerega Williams prepozna kot v osnovi
neteološkega, so zanj kakršnekoli potrditve božjega v drugih reli-
gijah iz krščanske perspektive možne zgolj lokalno, v tem ali onem
momentu, pri tem pa morajo – kot krščanske – izhajati ne le iz
osnovnih krščanskih kategorij, temveč tudi temeljiti na krščanskih
ciljih za skupno dobro z nekristjani (Williams 1990: 12). Ortodoksne
doktrine trojstva in inkarnacije ne morejo biti zavržene, temveč
lahko krščansko sploh razmišljamo le takrat, ko nas te doktrine
uokvirjajo, nam dajejo strukturo in pravila za celotno življenje.
Sodbe o »količini« ali »stopnji« prisotnosti Božje milosti, razodetja
ali odrešenja onstran krščanske zgodbe in razodetja so nekaj, v kar
se odgovorno krščansko razmišljanje – ne le teološko, temveč katero-
koli razmišljanje, ki je res krščansko – ne more spuščati, kajti sicer
preneha biti krščansko (ibid. 11–13).
5 Tako ime kot »šolo« postliberalne teologije sta utemeljila yaleovska teologa
George Lindbeck in Hans Frei. Osnovna teza postliberalne teologije je razu-
mevanje krščanskih temeljnih, ortodoksnih doktrin ter svetopisemske zgodbe
kot globinska »slovnična pravila«, v okviru katerih je krščansko versko raz-
mišljanje edino mogoče (glej Lindbeck 2009).
111
