Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 148
[TUDIJSKI VE^ERI
15. Sklepna pojasnila
Velik del apokrifne literature k Novemu testamentu je literarna
obdelava oseb in dogajanj, ki se vežejo na Jezusovo življenje in delo;
na način helenistične literature navajajo konkretna imena in kon-
kretne podatke, ki jih v kanoničnih besedilih ni, podajo pa oporo za
tako imenovano »ljudsko pobožnost« (jaslice), podatke o Marijinih
starših ter imeni desnega in levega razbojnika. Druge sestavine
stopnjujejo nekatere prvine, ki jih vsebujejo tudi kanonični evan-
geliji. Ko so bili judeokristjani izločeni iz judovskega občestva, so
namreč redaktorji evangelijev in potem še toliko bolj apokrifov
glavno krivdo za Jezusovo smrt pripisali Judom, Rimljanom pa je
ostala samo postranska krivda, ker so se pustili zapeljati. Apokrifna
literatura poskuša celo do kraja oprati Pilata in poveličati Pilatovo
ženo.
Manjši del apokrifov pa predstavlja zanimive vzporednice h kano-
ničnim evangelijem, to so predvsem Evangelij po Tomažu, Evangelij po
nazorejcih, Evangelij po Hebrejcih, Evangelij po ebionitih, Evangelij po
Egipčanih.
Kanon je nastajal postopoma. Od današnjih kanoničnih sestavin
je bila vanj najpozneje sprejeta Apokalipsa. Eusebios iz Cezareje (ca.
260-340) pravi, da jo je mogoče, če se šteje za primerno, obravnavati
med spisi, ki so splošno sprejeti. A še Nikephoros, carigrajski pa-
triarh v letih 808–816, deli spise na a) kanonične, b) razpravljane, a
ne kanonizirane (mednje šteje Janezovo Razodetje s 1400 vrsticami,
Petrovo Razodetje s 300 vrsticami, Barnabovo pismo s 1360 vrsticami,
Evangelij po Hebrejcih z 2200 vrsticami), in c) apokrife. Druge cerkvene
avtoritete navajajo drugačne sezname. Že Eusebios pozna poleg a)
splošno sprejetih svetih spisov tudi b) spodbijane, torej takšne, ki
jih priznavajo samo nekatere cerkve, c) popačene, ki nimajo vred-
nosti kanoničnih, a ne vsebujejo krivih naukov (denimo Evangelij po
Hebrejcih, Petrovo Razodetje, Janezovo Razodetje, Pavlova Dejanja, Pastir
Herma), d) heretične (evangeliji po Petru, po Tomažu, po Matiji,
Janezova dejanja idr. Najobsežnejši seznam apokrifov obsega Decretum
Gelasianum, imenovan po rimskem škofu (ali papežu) Gelaziju (u.
496): kar 60 naslovom, med njimi razna Dejanja (Andrejeva, Toma-
146
15. Sklepna pojasnila
Velik del apokrifne literature k Novemu testamentu je literarna
obdelava oseb in dogajanj, ki se vežejo na Jezusovo življenje in delo;
na način helenistične literature navajajo konkretna imena in kon-
kretne podatke, ki jih v kanoničnih besedilih ni, podajo pa oporo za
tako imenovano »ljudsko pobožnost« (jaslice), podatke o Marijinih
starših ter imeni desnega in levega razbojnika. Druge sestavine
stopnjujejo nekatere prvine, ki jih vsebujejo tudi kanonični evan-
geliji. Ko so bili judeokristjani izločeni iz judovskega občestva, so
namreč redaktorji evangelijev in potem še toliko bolj apokrifov
glavno krivdo za Jezusovo smrt pripisali Judom, Rimljanom pa je
ostala samo postranska krivda, ker so se pustili zapeljati. Apokrifna
literatura poskuša celo do kraja oprati Pilata in poveličati Pilatovo
ženo.
Manjši del apokrifov pa predstavlja zanimive vzporednice h kano-
ničnim evangelijem, to so predvsem Evangelij po Tomažu, Evangelij po
nazorejcih, Evangelij po Hebrejcih, Evangelij po ebionitih, Evangelij po
Egipčanih.
Kanon je nastajal postopoma. Od današnjih kanoničnih sestavin
je bila vanj najpozneje sprejeta Apokalipsa. Eusebios iz Cezareje (ca.
260-340) pravi, da jo je mogoče, če se šteje za primerno, obravnavati
med spisi, ki so splošno sprejeti. A še Nikephoros, carigrajski pa-
triarh v letih 808–816, deli spise na a) kanonične, b) razpravljane, a
ne kanonizirane (mednje šteje Janezovo Razodetje s 1400 vrsticami,
Petrovo Razodetje s 300 vrsticami, Barnabovo pismo s 1360 vrsticami,
Evangelij po Hebrejcih z 2200 vrsticami), in c) apokrife. Druge cerkvene
avtoritete navajajo drugačne sezname. Že Eusebios pozna poleg a)
splošno sprejetih svetih spisov tudi b) spodbijane, torej takšne, ki
jih priznavajo samo nekatere cerkve, c) popačene, ki nimajo vred-
nosti kanoničnih, a ne vsebujejo krivih naukov (denimo Evangelij po
Hebrejcih, Petrovo Razodetje, Janezovo Razodetje, Pavlova Dejanja, Pastir
Herma), d) heretične (evangeliji po Petru, po Tomažu, po Matiji,
Janezova dejanja idr. Najobsežnejši seznam apokrifov obsega Decretum
Gelasianum, imenovan po rimskem škofu (ali papežu) Gelaziju (u.
496): kar 60 naslovom, med njimi razna Dejanja (Andrejeva, Toma-
146
