Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 153
BO@IDAR DEBENJAK
in barabe, pobožni in hinavci, je treba imeti pred očmi zgodovino
izvora. »Trajni strukturni elementi so: vera v enega Boga, vera v
Jezusa, tega Kristusa, kot odločilna predstava, vera v Svetega Duha
kot gonilno silo.« (52.)
Vera v enega Boga je skupna trem preroškim religijam, torej judov-
stvu, krščanstvu in islamu; vse tri se razlikujejo od indijske mistične
enovitosti in kitajske svetovne harmonije po tem, da soočajo (sve-
tega) Boga in (grešnega) človeka. A prek Božje besede človeku in
človekove vere v Boga postane krščanstvo religija komunikacije.
Vse tri verujejo v istega Boga, Abrahamovega; vse tri imajo v cilj
usmerjeno zgodovino in ne morda v kozmične cikluse, vse tri ozna-
njajo preroki, vse tri so religije razodetja in knjige, vse tri imajo neki
skupni temeljni etos, temelječ na Božjih zapovedih. Küng k temu
navaja judovski in krščanski dekalog (2 Mz 20:1–20) ter ustreznico
iz Korana (sura 17:22–38).
V koordinatnem križu štirih znotrajjudovskih opcij (ena os tega
križa je establišment–revolucija, druga pa kompromis–emigracija)
je Jezusovo mesto v sredini: ob dvojni ljubezni (do Boga in do
bližnjega) je razmejen nasproti saducejem (stranka establišmenta) s
tem, da ni svečenik, in s preroško provokacijo, nasproti zelotom
(stranka revolucije) s tem, da ni prevratnik in nasprotuje nasilju,
nasproti farizejem (stranka kompromisa) s tem, da ni rabbi in ne
prisega na Postavo, nasproti kumranski skupini (stranka emigracije)
s tem, da ni menih in naprotuje asketizmu.
V koordinatnem križu štirih svetovnih religij z osema Mojzes-
Mohamed in Buddha-Konfucij pa je Jezus Kristus pozicioniran takole:
Mojzes, prototip preroka, se nravno polašča sveta (s toro), Jezus
Kristus pa ni zakonodajalec in voditelj ljudstva; Mohamed, ’pečat’
prerokov, predstavlja religijsko osvojitev sveta (teokracijo), Jezus
Kristus pa ni vojskovodja in državnik; Buddha je prototip razsvet-
ljenega, se meniško odpoveduje svetu (meditacija), Jezus Kristus pa ni
mistik in menih; Konfucij je prototip modreca, uči moralni red sveta
(harmonijo), Jezus Kristus pa ni učenjak in učitelj kreposti.
Središčno mesto za krščanstvo ima škandal križa: Jezus umre mlad
po zelo kratkem delovanju, izdan in zapuščen, na najsramotnejši in
mučen način na križu, a prav križ je bil potem poveličan v znamenje
151
in barabe, pobožni in hinavci, je treba imeti pred očmi zgodovino
izvora. »Trajni strukturni elementi so: vera v enega Boga, vera v
Jezusa, tega Kristusa, kot odločilna predstava, vera v Svetega Duha
kot gonilno silo.« (52.)
Vera v enega Boga je skupna trem preroškim religijam, torej judov-
stvu, krščanstvu in islamu; vse tri se razlikujejo od indijske mistične
enovitosti in kitajske svetovne harmonije po tem, da soočajo (sve-
tega) Boga in (grešnega) človeka. A prek Božje besede človeku in
človekove vere v Boga postane krščanstvo religija komunikacije.
Vse tri verujejo v istega Boga, Abrahamovega; vse tri imajo v cilj
usmerjeno zgodovino in ne morda v kozmične cikluse, vse tri ozna-
njajo preroki, vse tri so religije razodetja in knjige, vse tri imajo neki
skupni temeljni etos, temelječ na Božjih zapovedih. Küng k temu
navaja judovski in krščanski dekalog (2 Mz 20:1–20) ter ustreznico
iz Korana (sura 17:22–38).
V koordinatnem križu štirih znotrajjudovskih opcij (ena os tega
križa je establišment–revolucija, druga pa kompromis–emigracija)
je Jezusovo mesto v sredini: ob dvojni ljubezni (do Boga in do
bližnjega) je razmejen nasproti saducejem (stranka establišmenta) s
tem, da ni svečenik, in s preroško provokacijo, nasproti zelotom
(stranka revolucije) s tem, da ni prevratnik in nasprotuje nasilju,
nasproti farizejem (stranka kompromisa) s tem, da ni rabbi in ne
prisega na Postavo, nasproti kumranski skupini (stranka emigracije)
s tem, da ni menih in naprotuje asketizmu.
V koordinatnem križu štirih svetovnih religij z osema Mojzes-
Mohamed in Buddha-Konfucij pa je Jezus Kristus pozicioniran takole:
Mojzes, prototip preroka, se nravno polašča sveta (s toro), Jezus
Kristus pa ni zakonodajalec in voditelj ljudstva; Mohamed, ’pečat’
prerokov, predstavlja religijsko osvojitev sveta (teokracijo), Jezus
Kristus pa ni vojskovodja in državnik; Buddha je prototip razsvet-
ljenega, se meniško odpoveduje svetu (meditacija), Jezus Kristus pa ni
mistik in menih; Konfucij je prototip modreca, uči moralni red sveta
(harmonijo), Jezus Kristus pa ni učenjak in učitelj kreposti.
Središčno mesto za krščanstvo ima škandal križa: Jezus umre mlad
po zelo kratkem delovanju, izdan in zapuščen, na najsramotnejši in
mučen način na križu, a prav križ je bil potem poveličan v znamenje
151
