Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 151
BO@IDAR DEBENJAK
Zelo obširen in bogat aparat ima tudi njegova knjiga Krščanstvo.
[Njegovo] bistvo in zgodovina, ki je izšla prvič leta 1994, kot posebna
izdaja pa 2007 v založbi Piper v Münchnu. Knjiga ima 1056 strani in
je razdeljena na tri neenake razdelke: A. Vprašanje po bistvu (22 strani);
B. Središče (45 strani); C. Zgodovina (810 strani); od besedila je v njej še
kratek uvod in sklep, drugo zavzema aparat. Knjiga pa je vsekakor
vredna, da se ji nekoliko več posvetimo.
2
Že po obsegu prvih dveh razdelkov vidimo, da sta pravzaprav
uvod v tretji razdelek o zgodovini krščanstva.
V prvem razdelku o Bistvu krščanstva govori o debatah in pole-
mikah 19. in 20. stoletja: najprej o idealizirajočih in sovražnih slikah
ter o realni sliki krščanstva, potem pa o filozofskem zvajanju krščan-
stva na človeka (Feuerbach), o historični rekonstrukciji na enostavni
evangelij (Harnack) ter o zastavitvi bistva krščanstva v reformaciji
(»sola scriptura« – v Bibliji zapisani evangelij je nesporno bistvo
krščanstva). Ob tem mimogrede zavrne predkoncilske redukcije
bistva krščanstva na katolicizem (Michael Schmaus, Romano Guar-
dini).
Razdelek zaključuje poglavje 3. »Krščanstvo« – vzeto po imenu. V njem
nakaže ključni poudarek iz svoje knjige Christ sein (Biti kristjan), da
je za krščanstvo bistvena vezanost na Kristusovo osebo. Kratek
navedek: »Besedo ’kristjani’ najdemo že v Apostolskih delih, ki poro-
čajo, da je to ime (morda kot vzdevek) nastalo v sirski Antiohiji, kjer
so ob judeokristjani, ki so pribežali iz Jeruzalema, obstajali tudi prvi
kristjani iz poganstva. Morebiti je v Antiohiji nastala tudi beseda
krščanstvo – christianismos – (grška beseda tako kot Christos) – v očitni
analogiji z besedo ’judovstvo’ (judaismos), ki prav tako označuje hkrati
nauk in prakso skupnosti.« (Str. 42.)
V zvezi z osebo Kristusa navaja Küng tri znane zunajkrščanske
omembe: Jožefa Flavija o kamenjanju Jakoba, »brata Jezusa, tako
imenovanega Kristusa«, Gaja Plinija II. o »kristjanih«, ki pojejo
himne »Kristusu kot bogu«, ter Tacita o tem, da je Neron okrivil
»chrestiane«, katerih ime izvira od »Christusa«, ki je bil usmrčen
149
Zelo obširen in bogat aparat ima tudi njegova knjiga Krščanstvo.
[Njegovo] bistvo in zgodovina, ki je izšla prvič leta 1994, kot posebna
izdaja pa 2007 v založbi Piper v Münchnu. Knjiga ima 1056 strani in
je razdeljena na tri neenake razdelke: A. Vprašanje po bistvu (22 strani);
B. Središče (45 strani); C. Zgodovina (810 strani); od besedila je v njej še
kratek uvod in sklep, drugo zavzema aparat. Knjiga pa je vsekakor
vredna, da se ji nekoliko več posvetimo.
2
Že po obsegu prvih dveh razdelkov vidimo, da sta pravzaprav
uvod v tretji razdelek o zgodovini krščanstva.
V prvem razdelku o Bistvu krščanstva govori o debatah in pole-
mikah 19. in 20. stoletja: najprej o idealizirajočih in sovražnih slikah
ter o realni sliki krščanstva, potem pa o filozofskem zvajanju krščan-
stva na človeka (Feuerbach), o historični rekonstrukciji na enostavni
evangelij (Harnack) ter o zastavitvi bistva krščanstva v reformaciji
(»sola scriptura« – v Bibliji zapisani evangelij je nesporno bistvo
krščanstva). Ob tem mimogrede zavrne predkoncilske redukcije
bistva krščanstva na katolicizem (Michael Schmaus, Romano Guar-
dini).
Razdelek zaključuje poglavje 3. »Krščanstvo« – vzeto po imenu. V njem
nakaže ključni poudarek iz svoje knjige Christ sein (Biti kristjan), da
je za krščanstvo bistvena vezanost na Kristusovo osebo. Kratek
navedek: »Besedo ’kristjani’ najdemo že v Apostolskih delih, ki poro-
čajo, da je to ime (morda kot vzdevek) nastalo v sirski Antiohiji, kjer
so ob judeokristjani, ki so pribežali iz Jeruzalema, obstajali tudi prvi
kristjani iz poganstva. Morebiti je v Antiohiji nastala tudi beseda
krščanstvo – christianismos – (grška beseda tako kot Christos) – v očitni
analogiji z besedo ’judovstvo’ (judaismos), ki prav tako označuje hkrati
nauk in prakso skupnosti.« (Str. 42.)
V zvezi z osebo Kristusa navaja Küng tri znane zunajkrščanske
omembe: Jožefa Flavija o kamenjanju Jakoba, »brata Jezusa, tako
imenovanega Kristusa«, Gaja Plinija II. o »kristjanih«, ki pojejo
himne »Kristusu kot bogu«, ter Tacita o tem, da je Neron okrivil
»chrestiane«, katerih ime izvira od »Christusa«, ki je bil usmrčen
149
