Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 152
[TUDIJSKI VE^ERI
pod prokuratorjem Poncijem Pilatom. Krščanske omembe so samo
dodatno potrdilo teh najstarejših judovskih in poganskih.
»Krščanstvo kot religija, se pravi, kot oznanilo odrešenja in pot
odrešitve, torej ni niti kakšna večna ideja niti kakšna dogma niti kak
svetovni nazor, temveč je s tem mišljen vse določujoči pomen nekega
konkretnega človeškega lika: Kristusa Jezusa.« (43) Toda ta koncen-
tracija nikakor ne sme biti kako kristocentrično zoževanje.
V razdelku B. Središče Küng najprej govori o značaju Novega
testamenta, o njegovi notranji različnosti in enotnosti; nato zavrne
znana izvajanja v zvezi s Kumranom, češ da gre za dokumente o
krščanstvu in za vatikansko zaroto zamolčevanja, »vendar so takšna
široko sprejeta fantaziranja indici za krizo zaupanja v katoliški
Cerkvi: danes znova represivno-avtoritarnemu Vatikanu se ne ver-
jame, a se meni, da je vsega sposoben« (47). Kumranski dokumenti
pač kažejo bližino krščanstva z judovstvom drugega in prvega sto-
letja pred našim štetjem.
Jezus Kristus je tisti, ki povezuje spise NT in občine kot temeljni
lik. On je povezujoči temeljni motiv vseh zgodovinskih epoh krščan-
stva. »Ime Jezus Kristus, ki se je že v času Novega testamenta zraslo
v eno lastno ime, je tisto trajno veljavno, stalno obvezujoče in sploh
neopustljivo v krščanstvu!« (50.)
Vsebina teh in naslednjih Küngovih izvajanj je kratka ubeseditev
tistega, kar je širše razvil v svoji knjigi Biti kristjan (Christ sein).
V središču krščanstva ni kaka abstraktna ideja ali načelo, temveč
konkretna oseba. »Jezus ni oznanjeval kakih večnih idej. Zato v
središču krščanstva ne stoji nobena od ’večnih idej’, temveč neka
oseba v svoji nazornosti. Ideje, principi, norme, sistemi so značilni po
jasnosti in določnosti, enostavnosti in stabilnosti, mislivosti in
izrekljivosti. A od-vezani, abs-trahirani od konkretno-posameznega
se izkazujejo enobarvni in derealizirani: Iz abstrakcije sledijo skoraj
nujno nediferenciranost, togost in relativna praznota vsebine […].
Skratka: idejam, normam, sistemom že po njihovi naravi manjka
razgibanost življenja, slikovita dojemljivost in neizčrpno, nikdar do
konca domišljeno bogastvo empirične konkretne eksistence.« (51)
In ta vezanost na konkretno osebo Jezusa je specifika krščanstva. A
glede na to, da so se nanj sklicevali reformatorji in krivoverci, svetniki
150
pod prokuratorjem Poncijem Pilatom. Krščanske omembe so samo
dodatno potrdilo teh najstarejših judovskih in poganskih.
»Krščanstvo kot religija, se pravi, kot oznanilo odrešenja in pot
odrešitve, torej ni niti kakšna večna ideja niti kakšna dogma niti kak
svetovni nazor, temveč je s tem mišljen vse določujoči pomen nekega
konkretnega človeškega lika: Kristusa Jezusa.« (43) Toda ta koncen-
tracija nikakor ne sme biti kako kristocentrično zoževanje.
V razdelku B. Središče Küng najprej govori o značaju Novega
testamenta, o njegovi notranji različnosti in enotnosti; nato zavrne
znana izvajanja v zvezi s Kumranom, češ da gre za dokumente o
krščanstvu in za vatikansko zaroto zamolčevanja, »vendar so takšna
široko sprejeta fantaziranja indici za krizo zaupanja v katoliški
Cerkvi: danes znova represivno-avtoritarnemu Vatikanu se ne ver-
jame, a se meni, da je vsega sposoben« (47). Kumranski dokumenti
pač kažejo bližino krščanstva z judovstvom drugega in prvega sto-
letja pred našim štetjem.
Jezus Kristus je tisti, ki povezuje spise NT in občine kot temeljni
lik. On je povezujoči temeljni motiv vseh zgodovinskih epoh krščan-
stva. »Ime Jezus Kristus, ki se je že v času Novega testamenta zraslo
v eno lastno ime, je tisto trajno veljavno, stalno obvezujoče in sploh
neopustljivo v krščanstvu!« (50.)
Vsebina teh in naslednjih Küngovih izvajanj je kratka ubeseditev
tistega, kar je širše razvil v svoji knjigi Biti kristjan (Christ sein).
V središču krščanstva ni kaka abstraktna ideja ali načelo, temveč
konkretna oseba. »Jezus ni oznanjeval kakih večnih idej. Zato v
središču krščanstva ne stoji nobena od ’večnih idej’, temveč neka
oseba v svoji nazornosti. Ideje, principi, norme, sistemi so značilni po
jasnosti in določnosti, enostavnosti in stabilnosti, mislivosti in
izrekljivosti. A od-vezani, abs-trahirani od konkretno-posameznega
se izkazujejo enobarvni in derealizirani: Iz abstrakcije sledijo skoraj
nujno nediferenciranost, togost in relativna praznota vsebine […].
Skratka: idejam, normam, sistemom že po njihovi naravi manjka
razgibanost življenja, slikovita dojemljivost in neizčrpno, nikdar do
konca domišljeno bogastvo empirične konkretne eksistence.« (51)
In ta vezanost na konkretno osebo Jezusa je specifika krščanstva. A
glede na to, da so se nanj sklicevali reformatorji in krivoverci, svetniki
150
