Page 154 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 154
[TUDIJSKI VE^ERI
odrešenja: obuditev v večno življenje in povišanje v Božje veličastvo.
Z obuditvijo in poveličanjem postane Sin Božji. Najstarejša sklenjena
zgodba o Jezusu je ravno zgodba njegovega trpljenja. Ne da bi to
Küng posebej omenjal, je tu sam zelo blizu Luthrovi teologiji križa.
Zgodnji kristjani iščejo zanjo vzporednice v testamentu: v Izaiji (Iz
53) so našli pesem o trpljenju Božjega služabnika. Izrecno pravi
Küng: »V velikem stilu je najti tako razvito ’teologijo križa’ po eni
strani v pripovedni obliki v najstarejšem od štirih evangelijev, pri
Marku, po drugi strani v temeljnem spoprijemu s temo v pismih
apostola Pavla. Beseda o križu je postala veliki krščanski odgovor na
prastaro vprašanje o nepojmljivosti trpljenja in predvsem trpljenja
po nedolžnem.« (65.)
Krščanstvo je s tem neki tip radikalnega humanizma.
In zdaj še o Duhu. Küng navezuje na judovsko tradicijo: po
hebrejski Bibliji in tudi po NT je Bog duh; v hebrejščini je beseda
ruach ženskega spola, s prvotnim pomenom »dah, piš, veter«: opri-
jemljiv in vendar neoprijemljiv, neviden in vendar mogočen; »s tem
ni mišljeno nič drugega kot iz Boga izhajajoča živa sila in moč, ki
deluje nevidno tako v posamezniku kot v ljudstvu Izrael, v Cerkvi in
sploh v svetu«. Küng nadaljuje: »Svet je ta Duh v tem, da ga razli-
kujemo od nesvetega človekovega duha: kot Božji Duh. Duh je –
takšno je versko razumevanje kristjanov – gonilna sila (dynamis, ne
postava) v kristjanstvu.« (68.) Nikakor pa ni kaj od Boga razli-
kovanega tretjega med Bogom in človekom. »Nasprotno, Sveti Duh
je nihče drug kot Bog sam! K Bogu sprejeti in poveličani Kristus živi
zdaj v Božji eksistenci in načinu delovanja. Pavel lahko zato povsem
konsekventno prebujenega Kristusa imenuje ’oživljajoči Duh’ ter
govori o njem kot ’Duhu’ in obratno o Božjem Duhu kot o ’Duhu
Jezusa Kristusa’. (1 Kor 15:45; 2 Kor 3:17; Flp 1:19; prim. še Rim 8:9;
Gal 4:6; 2 Kor 3:18.)« (68.) Pri tem pa ne smemo prezreti, pravi Küng,
da »Duh Jezusa Kristusa je in ostane Božji Duh«. (69.)
To Küngovo izvajanje povzemam nekoliko širše, ker je potem
bistveno za njegovo presojo doktrinarnih sporov o »treh Božjih
osebah«, v kristologiji pa o eni ali dveh Kristusovih naravah ipd.
Küng opozarja, da iz NT sledi tudi to, da so po Jezusovi smrti
delovali pristni preroki: ljudje, ki jih je navdihnil Božji Duh in potr-
152
odrešenja: obuditev v večno življenje in povišanje v Božje veličastvo.
Z obuditvijo in poveličanjem postane Sin Božji. Najstarejša sklenjena
zgodba o Jezusu je ravno zgodba njegovega trpljenja. Ne da bi to
Küng posebej omenjal, je tu sam zelo blizu Luthrovi teologiji križa.
Zgodnji kristjani iščejo zanjo vzporednice v testamentu: v Izaiji (Iz
53) so našli pesem o trpljenju Božjega služabnika. Izrecno pravi
Küng: »V velikem stilu je najti tako razvito ’teologijo križa’ po eni
strani v pripovedni obliki v najstarejšem od štirih evangelijev, pri
Marku, po drugi strani v temeljnem spoprijemu s temo v pismih
apostola Pavla. Beseda o križu je postala veliki krščanski odgovor na
prastaro vprašanje o nepojmljivosti trpljenja in predvsem trpljenja
po nedolžnem.« (65.)
Krščanstvo je s tem neki tip radikalnega humanizma.
In zdaj še o Duhu. Küng navezuje na judovsko tradicijo: po
hebrejski Bibliji in tudi po NT je Bog duh; v hebrejščini je beseda
ruach ženskega spola, s prvotnim pomenom »dah, piš, veter«: opri-
jemljiv in vendar neoprijemljiv, neviden in vendar mogočen; »s tem
ni mišljeno nič drugega kot iz Boga izhajajoča živa sila in moč, ki
deluje nevidno tako v posamezniku kot v ljudstvu Izrael, v Cerkvi in
sploh v svetu«. Küng nadaljuje: »Svet je ta Duh v tem, da ga razli-
kujemo od nesvetega človekovega duha: kot Božji Duh. Duh je –
takšno je versko razumevanje kristjanov – gonilna sila (dynamis, ne
postava) v kristjanstvu.« (68.) Nikakor pa ni kaj od Boga razli-
kovanega tretjega med Bogom in človekom. »Nasprotno, Sveti Duh
je nihče drug kot Bog sam! K Bogu sprejeti in poveličani Kristus živi
zdaj v Božji eksistenci in načinu delovanja. Pavel lahko zato povsem
konsekventno prebujenega Kristusa imenuje ’oživljajoči Duh’ ter
govori o njem kot ’Duhu’ in obratno o Božjem Duhu kot o ’Duhu
Jezusa Kristusa’. (1 Kor 15:45; 2 Kor 3:17; Flp 1:19; prim. še Rim 8:9;
Gal 4:6; 2 Kor 3:18.)« (68.) Pri tem pa ne smemo prezreti, pravi Küng,
da »Duh Jezusa Kristusa je in ostane Božji Duh«. (69.)
To Küngovo izvajanje povzemam nekoliko širše, ker je potem
bistveno za njegovo presojo doktrinarnih sporov o »treh Božjih
osebah«, v kristologiji pa o eni ali dveh Kristusovih naravah ipd.
Küng opozarja, da iz NT sledi tudi to, da so po Jezusovi smrti
delovali pristni preroki: ljudje, ki jih je navdihnil Božji Duh in potr-
152
