Page 159 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 159
BO@IDAR DEBENJAK
pravi Küng izrecno, »se mu v protestantskih Cerkvah večinoma
izogibajo.« (114.) Germanski izraz Priester, priest izvira od grškega
presbyter »starešina«. Starešine, hebrejsko zekenim, so bili na čelu že
v judovskih občinah, a niso bili obredno ustoličevani. Ordinacija s
polaganjem rok kot poverjanje konkretne službe ima prav tako
korenine v judovstvu.
V opisu prvih velikih konfliktov opiše Küng najprej Petrovo vlogo.
Že v Jezusovem času je bil ta »iz Betsaide izvirajoči in v Kafarnaumu
poročeni ribič […] govorec učencev, tako da se njegovo ime pojavlja
tudi na čelu kroga dvanajsterih« (Mk 3:16; Mt 10:2; Lk 6:14; Apd
1:13). Vendar pa je bil samo »primus inter pares, prvi med enakimi«
(114), v evangelijih nikakor ni idealiziran, temveč prikazan kot
zmotljiv in omahljiv. Najblažji je prikaz pri Luki (22:28isl.) Za
ženami in Marijo Magdaleno je prva priča vstajenja. A znamenite
besede o Petru kot skali, na katero bo Jezus sezidal svojo Cerkev, stojijo
samo v pri Mateju (Mt 16:17–19) in nimajo vzporednic; njihov
jezikovni izvor je aramejski, in »ni beseda zemeljskega Jezusa, temveč
se je izoblikovala v povelikonočni palestinski občini oz. pri Mateju«
(114). Zato, pravi Küng, danes tudi katoliška eksegeza pretežno
sprejema tisto tolmačenje Petrove vloge, ki je značilno za prote-
stantizem. Tudi Apostolska dela, v katerih najprej nastopa kot ne-
sporni govorec učencev, mu ne pripisujejo ekskluzivne avtoritete ali
celo monarhično-pravne jurisdikcije. Do apostolskega koncila okoli leta
48 vodi jeruzalemsko praobčino »le skupaj z dvanajsterimi, pozneje
pa v kolegiju treh ’stebrov’ – Jakob (na prvem mestu!), Peter in Janez«
(115).
Peter je opisan kot zastopnik tolerantnih judeokristjanov v Jeru-
zalemu, v nasprotju s tistimi militantnimi Galačani, ki od kristjanov
iz poganstva zahtevajo popolno podreditev Postavi, skupaj z obre-
zanjem, in nad katerimi se srdi Pavel. Na apostolskem koncilu
postane Peter »od Boga določen ’za apostolsko službo med obre-
zanimi’«, Pavel pa »od Boga določen ’za apostolsko službo med
pogani’« (115), Peter torej za misijo, zavezano Postavi.
Nikjer v Novem testamentu pa ni besede o Petrovem bivanju v Rimu;
Pavel pričuje za njegov prihod v Antiohijo (pač leta 49/50), možen je
tudi njegov obisk v Korintu, kjer je morda obstajala skupina judeo-
157
pravi Küng izrecno, »se mu v protestantskih Cerkvah večinoma
izogibajo.« (114.) Germanski izraz Priester, priest izvira od grškega
presbyter »starešina«. Starešine, hebrejsko zekenim, so bili na čelu že
v judovskih občinah, a niso bili obredno ustoličevani. Ordinacija s
polaganjem rok kot poverjanje konkretne službe ima prav tako
korenine v judovstvu.
V opisu prvih velikih konfliktov opiše Küng najprej Petrovo vlogo.
Že v Jezusovem času je bil ta »iz Betsaide izvirajoči in v Kafarnaumu
poročeni ribič […] govorec učencev, tako da se njegovo ime pojavlja
tudi na čelu kroga dvanajsterih« (Mk 3:16; Mt 10:2; Lk 6:14; Apd
1:13). Vendar pa je bil samo »primus inter pares, prvi med enakimi«
(114), v evangelijih nikakor ni idealiziran, temveč prikazan kot
zmotljiv in omahljiv. Najblažji je prikaz pri Luki (22:28isl.) Za
ženami in Marijo Magdaleno je prva priča vstajenja. A znamenite
besede o Petru kot skali, na katero bo Jezus sezidal svojo Cerkev, stojijo
samo v pri Mateju (Mt 16:17–19) in nimajo vzporednic; njihov
jezikovni izvor je aramejski, in »ni beseda zemeljskega Jezusa, temveč
se je izoblikovala v povelikonočni palestinski občini oz. pri Mateju«
(114). Zato, pravi Küng, danes tudi katoliška eksegeza pretežno
sprejema tisto tolmačenje Petrove vloge, ki je značilno za prote-
stantizem. Tudi Apostolska dela, v katerih najprej nastopa kot ne-
sporni govorec učencev, mu ne pripisujejo ekskluzivne avtoritete ali
celo monarhično-pravne jurisdikcije. Do apostolskega koncila okoli leta
48 vodi jeruzalemsko praobčino »le skupaj z dvanajsterimi, pozneje
pa v kolegiju treh ’stebrov’ – Jakob (na prvem mestu!), Peter in Janez«
(115).
Peter je opisan kot zastopnik tolerantnih judeokristjanov v Jeru-
zalemu, v nasprotju s tistimi militantnimi Galačani, ki od kristjanov
iz poganstva zahtevajo popolno podreditev Postavi, skupaj z obre-
zanjem, in nad katerimi se srdi Pavel. Na apostolskem koncilu
postane Peter »od Boga določen ’za apostolsko službo med obre-
zanimi’«, Pavel pa »od Boga določen ’za apostolsko službo med
pogani’« (115), Peter torej za misijo, zavezano Postavi.
Nikjer v Novem testamentu pa ni besede o Petrovem bivanju v Rimu;
Pavel pričuje za njegov prihod v Antiohijo (pač leta 49/50), možen je
tudi njegov obisk v Korintu, kjer je morda obstajala skupina judeo-
157
