Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 162
[TUDIJSKI VE^ERI
moliti k Bogu. Ključno vprašanje za nauk o Trojstvu ni kaka skriv-
nost,3 temveč je kristološko vprašanje, princip enotnosti pa v Novem
testamentu nikakor ni tista ena Božja »narava« (physis), skupna trem
entitetam, kakršno si je zamislila teologija četrtega stoletja, temveč
je edini Bog (ho theos), iz katerega in h kateremu je vse. Gre za to,
kako se Bog sam razodeva v tem svetu skozi Jezusa Kristusa. Enot-
nost Očeta, Sina in Duha obstaja kot dogajanje razodetja in enotnost
razodetja: Bog sam postane prek Jezusa Kristusa razodet v Duhu.
Zato je judeokristjanstvo tudi še naprej insistiralo na historičnem
dejstvu, da Mesija in Gospod Jezus iz Nazareta ni božansko bitje,
drugi Bog, temveč je bil človek iz človeka. Evzebij, cerkveni zgodo-
vinar in kristjan iz poganstva, še v četrtem stoletju poroča o judeo-
kristjanskih krogih, ki niso hoteli priznati, da Jezus Kristus »pre-
eksistira kot Bog, Logos in Modrost« (Cerkvena zgodovina III, 27,3).
Kakor poroča Evzebij, so se judeokristjani po usmrtitvi Jakoba in
pred izbruhom judovsko-rimske vojne leta 66 iz Jeruzalema izselili v
mesto Pella vzhodno od Jordana. O tem raziskovalci sicer tudi
dvomijo, kajti sam Evzebij navaja kasneje vsaj petnajst obrezanih
»škofov« v Jeruzalemu, toda definitiven konec te praobčine sovpada
s popolnim razdejanjem Jeruzalema in izgonom vseh Judov leta 135.
Kaj se je potem dogajalo z judeokristjani, je malo raziskano. Cerkveni
očetje so judeokristjane sumili herezije, zlasti še, ker so ti imeli tudi
stike z judovskimi krstniškimi in gnostičnimi sektami. Mnogi nji-
hovi spisi so bili v semitskih jezikih, pozneje celo v etiopščini. Poleg
sledov judeokrščanstva v Novem testamentu (skupni vir Q, ki sta ga
uporabila pisca dveh sinoptičnih evangelijev, tj. Marko in Luka, ter
celotna evangelija po Mateju in Janezu) pripadajo tej tradiciji tudi
trije nekanonični evangeliji (Hebrejcev, Nazorejcev, Ebionitov); tretji
od teh je najsorodnejši s tistim po Mateju in je enako kakor Markov
brez zgodbe o otroštvu, Jezusovo Božje sinovstvo pa povezuje s
prihodom Duha v krstu (na tem temelji doktrina adopcionizma).
Značilen tekst je tudi Izaijev vnebohod (med letoma 100 in 130). O
3 Tako kot pravi slovenska ljudska pesem, ki jo citira Levstik: »Študent je študiral
premočno, da si je zmešal svojo glavo: Sveto Trojico je premišljeval, kako so tri
persone en sam Bog.«
160
moliti k Bogu. Ključno vprašanje za nauk o Trojstvu ni kaka skriv-
nost,3 temveč je kristološko vprašanje, princip enotnosti pa v Novem
testamentu nikakor ni tista ena Božja »narava« (physis), skupna trem
entitetam, kakršno si je zamislila teologija četrtega stoletja, temveč
je edini Bog (ho theos), iz katerega in h kateremu je vse. Gre za to,
kako se Bog sam razodeva v tem svetu skozi Jezusa Kristusa. Enot-
nost Očeta, Sina in Duha obstaja kot dogajanje razodetja in enotnost
razodetja: Bog sam postane prek Jezusa Kristusa razodet v Duhu.
Zato je judeokristjanstvo tudi še naprej insistiralo na historičnem
dejstvu, da Mesija in Gospod Jezus iz Nazareta ni božansko bitje,
drugi Bog, temveč je bil človek iz človeka. Evzebij, cerkveni zgodo-
vinar in kristjan iz poganstva, še v četrtem stoletju poroča o judeo-
kristjanskih krogih, ki niso hoteli priznati, da Jezus Kristus »pre-
eksistira kot Bog, Logos in Modrost« (Cerkvena zgodovina III, 27,3).
Kakor poroča Evzebij, so se judeokristjani po usmrtitvi Jakoba in
pred izbruhom judovsko-rimske vojne leta 66 iz Jeruzalema izselili v
mesto Pella vzhodno od Jordana. O tem raziskovalci sicer tudi
dvomijo, kajti sam Evzebij navaja kasneje vsaj petnajst obrezanih
»škofov« v Jeruzalemu, toda definitiven konec te praobčine sovpada
s popolnim razdejanjem Jeruzalema in izgonom vseh Judov leta 135.
Kaj se je potem dogajalo z judeokristjani, je malo raziskano. Cerkveni
očetje so judeokristjane sumili herezije, zlasti še, ker so ti imeli tudi
stike z judovskimi krstniškimi in gnostičnimi sektami. Mnogi nji-
hovi spisi so bili v semitskih jezikih, pozneje celo v etiopščini. Poleg
sledov judeokrščanstva v Novem testamentu (skupni vir Q, ki sta ga
uporabila pisca dveh sinoptičnih evangelijev, tj. Marko in Luka, ter
celotna evangelija po Mateju in Janezu) pripadajo tej tradiciji tudi
trije nekanonični evangeliji (Hebrejcev, Nazorejcev, Ebionitov); tretji
od teh je najsorodnejši s tistim po Mateju in je enako kakor Markov
brez zgodbe o otroštvu, Jezusovo Božje sinovstvo pa povezuje s
prihodom Duha v krstu (na tem temelji doktrina adopcionizma).
Značilen tekst je tudi Izaijev vnebohod (med letoma 100 in 130). O
3 Tako kot pravi slovenska ljudska pesem, ki jo citira Levstik: »Študent je študiral
premočno, da si je zmešal svojo glavo: Sveto Trojico je premišljeval, kako so tri
persone en sam Bog.«
160
