Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 163
BO@IDAR DEBENJAK
njih pričujejo razni spisi iz prvih stoletij, nanje naleti Hieronim v
Beroji (današnji Aleppo v Siriji) in najde pri tamkajšnjih vernikih
hebrejski Evangelij po Mateju.
Sledovi nekdanjega judeokristjanstva živijo naprej v posebnostih
etiopskega krščanstva (krst in obrezovanje, petje psalmov, ples ob
bobnih in trobentah, čaščenje skrinje zaveze, prepoved svinjine in
predpisi o prehrani). Ostanek judeokristjanov je tudi majhna etnična
skupina v Indiji v državi Kerala. Pomembno je tudi, da je začetnik
maniheizma, Perzijec Mani, v mladosti pripadal sekti elkezaitov.
Toda najbolj zanimiv je judeokristjanski vpliv v Koranu; o tem sta
govorila že Harnack in Schoeps. Danes skoraj ni dvoma, da je
obstajala judeokristjanska literatura v arabščini. Sabijci, ki jih navaja
Koran, so navjerjetneje elkezaiti. Obstajali so evangeliji in psalter v
arabskem jeziku. Veliko presenečenje pa je bilo odkritje, da je for-
mula pečat prerokov, ki označuje Mohameda, že pred letom 200
zapisana v Tertulijanovem delu Adversus Judaeos, kjer seveda označuje
Jezusa Kristusa. Judeokristjani so Arabcem že prej dopovedali, da
izvirajo od Abrahama po Hagarinem sinu Ismaelu, in to ni edina
sled povezave.
Kristologija Božjega hlapca ali Božjega sluge, ki je nakazana v
Apostolskih delih, je bila razdelana v sirski cerkvi in sploh semitskem
kristjanstvu. To je Mohamed dobro poznal in na njej gradil.4
5
Pod naslovom Ekumensko-helenistična paradigma krščanske antike
obravnava Küng najprej Pavla kot iniciatorja paradigmatskega obrata,
namreč od judeokrščanstva k poganokrščanstvu (Heidenchristen-
tum). Temu sledi oris zgodovine krščanstva v rimskem imperiju –
od preganjane do državne vere. Nadaljuje z Bizancem kot rojstnim
krajem otrodoksije, nato prehaja na slovansko pravoslavje, na razcep
4 V Koranu je vsebovan velik kos nekega nekanoničnega evangelija; posebej je
poudarjeno, da Vsemogočni nima sina, Jezus pa je naveden kot Marijin sin. V
Koranu je manj spornih točk s kristjani kot pa z judi, kar najbrž pomeni, da so
mnogi kristjani sprejeli Mohamedov nauk kot nadaljnjo izpeljavo lastnega nauka.
161
njih pričujejo razni spisi iz prvih stoletij, nanje naleti Hieronim v
Beroji (današnji Aleppo v Siriji) in najde pri tamkajšnjih vernikih
hebrejski Evangelij po Mateju.
Sledovi nekdanjega judeokristjanstva živijo naprej v posebnostih
etiopskega krščanstva (krst in obrezovanje, petje psalmov, ples ob
bobnih in trobentah, čaščenje skrinje zaveze, prepoved svinjine in
predpisi o prehrani). Ostanek judeokristjanov je tudi majhna etnična
skupina v Indiji v državi Kerala. Pomembno je tudi, da je začetnik
maniheizma, Perzijec Mani, v mladosti pripadal sekti elkezaitov.
Toda najbolj zanimiv je judeokristjanski vpliv v Koranu; o tem sta
govorila že Harnack in Schoeps. Danes skoraj ni dvoma, da je
obstajala judeokristjanska literatura v arabščini. Sabijci, ki jih navaja
Koran, so navjerjetneje elkezaiti. Obstajali so evangeliji in psalter v
arabskem jeziku. Veliko presenečenje pa je bilo odkritje, da je for-
mula pečat prerokov, ki označuje Mohameda, že pred letom 200
zapisana v Tertulijanovem delu Adversus Judaeos, kjer seveda označuje
Jezusa Kristusa. Judeokristjani so Arabcem že prej dopovedali, da
izvirajo od Abrahama po Hagarinem sinu Ismaelu, in to ni edina
sled povezave.
Kristologija Božjega hlapca ali Božjega sluge, ki je nakazana v
Apostolskih delih, je bila razdelana v sirski cerkvi in sploh semitskem
kristjanstvu. To je Mohamed dobro poznal in na njej gradil.4
5
Pod naslovom Ekumensko-helenistična paradigma krščanske antike
obravnava Küng najprej Pavla kot iniciatorja paradigmatskega obrata,
namreč od judeokrščanstva k poganokrščanstvu (Heidenchristen-
tum). Temu sledi oris zgodovine krščanstva v rimskem imperiju –
od preganjane do državne vere. Nadaljuje z Bizancem kot rojstnim
krajem otrodoksije, nato prehaja na slovansko pravoslavje, na razcep
4 V Koranu je vsebovan velik kos nekega nekanoničnega evangelija; posebej je
poudarjeno, da Vsemogočni nima sina, Jezus pa je naveden kot Marijin sin. V
Koranu je manj spornih točk s kristjani kot pa z judi, kar najbrž pomeni, da so
mnogi kristjani sprejeli Mohamedov nauk kot nadaljnjo izpeljavo lastnega nauka.
161
