Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 164
[TUDIJSKI VE^ERI
med vzhodno in zahodno Cerkvijo in potem na Moskvo kot »tretji
Rim«.
Zaniminivh je nekaj poudarkov o Pavlu. Ko se je iz gorečega
nasprotnika Savla spreobrnil k veri v Jezusa Kristusa, se je čutil
poklicanega, da Jezusa, Mesijo Izraela, oznanja kot Mesijo vsega
sveta, tako Judov kakor poganov. Čeprav je bil sam judeokristjan, se
ni več čutil obvezanega, da bi se do kraja in v vsem ravnal po judov-
skem ritualnem zakonu (halaha): človek ni pravičen pred Bogom, če
skrbno natanko izpolnjuje vsa posebna dela Postave. Odločilno je
brezpogojno zaupanje (vera, pistis) v Boga, zaupljivo sprejemanje
Njegove volje, to pa se lahko godi tudi neodvisno od tega, ali je
človeku strogo vodilo halaha. Ritualnega zakona ne odpravlja, a
odpira ob njem še neodvisno pot, ki je odprta tistim s poganskim
ozadjem. Kristjani iz poganstva so kljub temu, da jih ne obvezuje
halaha, polnovredni kristjani. S tem obratom je Pavel odprl pot iz
sekte v svetovno religijo. Ni bil, pravi Küng, ustanovitelj krščanstva,
bil pa je prvi krščanski teolog. Tako je »kongenialno teološko eks-
pliciral in prakticiral, kar je Jezus faktično počel in le implicitno
rekel« (149).
Pavlova pisma prenašajo Jezusov nauk v povsem novo konste-
lacijo, v helenistično paradigmo. Zato najdemo tu nove perspektive,
kategorije in predstave. V središču je seveda Jezus. Spremeni pa se
pogled na biblijo, na Postavo in na Božje ljudstvo. Že judeokristjani
so začeli brati hebrejsko biblijo retrospektivno, kot napoved Jezusa.
Častne titule, ki jih hebrejski spisi uporabljajo posamič za kralja
Izraela in za vse ljudstvo, denimo Mesija, Gospod, Sin Davidov, Sin
človekov in tudi Sin Božji, prenesejo na Jezusa, da bi z njimi izrazili
njegov pomen za Boga in ljudi. Za poganokristjane postane he-
brejska biblija Stari testament; biblijo berejo alegorično, po »duhu«
in ne »po črki«, judovske častne titule, kot Sin Davidov in Sin človekov,
jim ne povedo nič, poznajo pa titulo Sin Božji, ki se je uporabljala za
označevanje cesarjev in herojev (polbogov). V pogledu Postave so že
judeokristjani dajali manjši poudarek ritualu (npr. sabat) in glavni
poudarek etičnemu. Poganokristjani pa se sploh niso čutili zavezane
ceremonialnim zapovedim. Judeokristjani so že zrahljali vezanost
na institucije »izvoljenega ljudstva« kot Božjega ljudstva, pogano-
162
med vzhodno in zahodno Cerkvijo in potem na Moskvo kot »tretji
Rim«.
Zaniminivh je nekaj poudarkov o Pavlu. Ko se je iz gorečega
nasprotnika Savla spreobrnil k veri v Jezusa Kristusa, se je čutil
poklicanega, da Jezusa, Mesijo Izraela, oznanja kot Mesijo vsega
sveta, tako Judov kakor poganov. Čeprav je bil sam judeokristjan, se
ni več čutil obvezanega, da bi se do kraja in v vsem ravnal po judov-
skem ritualnem zakonu (halaha): človek ni pravičen pred Bogom, če
skrbno natanko izpolnjuje vsa posebna dela Postave. Odločilno je
brezpogojno zaupanje (vera, pistis) v Boga, zaupljivo sprejemanje
Njegove volje, to pa se lahko godi tudi neodvisno od tega, ali je
človeku strogo vodilo halaha. Ritualnega zakona ne odpravlja, a
odpira ob njem še neodvisno pot, ki je odprta tistim s poganskim
ozadjem. Kristjani iz poganstva so kljub temu, da jih ne obvezuje
halaha, polnovredni kristjani. S tem obratom je Pavel odprl pot iz
sekte v svetovno religijo. Ni bil, pravi Küng, ustanovitelj krščanstva,
bil pa je prvi krščanski teolog. Tako je »kongenialno teološko eks-
pliciral in prakticiral, kar je Jezus faktično počel in le implicitno
rekel« (149).
Pavlova pisma prenašajo Jezusov nauk v povsem novo konste-
lacijo, v helenistično paradigmo. Zato najdemo tu nove perspektive,
kategorije in predstave. V središču je seveda Jezus. Spremeni pa se
pogled na biblijo, na Postavo in na Božje ljudstvo. Že judeokristjani
so začeli brati hebrejsko biblijo retrospektivno, kot napoved Jezusa.
Častne titule, ki jih hebrejski spisi uporabljajo posamič za kralja
Izraela in za vse ljudstvo, denimo Mesija, Gospod, Sin Davidov, Sin
človekov in tudi Sin Božji, prenesejo na Jezusa, da bi z njimi izrazili
njegov pomen za Boga in ljudi. Za poganokristjane postane he-
brejska biblija Stari testament; biblijo berejo alegorično, po »duhu«
in ne »po črki«, judovske častne titule, kot Sin Davidov in Sin človekov,
jim ne povedo nič, poznajo pa titulo Sin Božji, ki se je uporabljala za
označevanje cesarjev in herojev (polbogov). V pogledu Postave so že
judeokristjani dajali manjši poudarek ritualu (npr. sabat) in glavni
poudarek etičnemu. Poganokristjani pa se sploh niso čutili zavezane
ceremonialnim zapovedim. Judeokristjani so že zrahljali vezanost
na institucije »izvoljenega ljudstva« kot Božjega ljudstva, pogano-
162
