Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 160
[TUDIJSKI VE^ERI
kristjanov. O tem, da je bil v Rimu in postal žrtev Neronovega
preganjanja, pa govorita Prvo Klementovo pismo (okoli 96) in Ignacij
Antiohijski (okoli 110). Skupna luteransko-katoliška izjava Papal
primacy and universal church (ZDA 1974) ugotavlja, da »ni nobenega
zanesljivega pričevanja o tem, da bi bil Peter kdaj na čelu lokalne
cerkve v Rimu kot glavar ali škof,« in tudi trdi: »Iz Novega testamenta
ne izvemo ničesar o Petrovih naslednikih v Rimu.« (116.)
Glavni kraj in matična občina prvega kristjanstva je bil Jeruzalem.
Najpozneje od apostolskega koncila, zlasti pa po Petrovem odhodu
v štiridesetih letih (v času preganjanja pod Agripo I.) in tja do nekako
leta 62 je bil vodilna osebnost »Gospodov brat« Jakob, verjetno
najstarejši od štirih Jezusovih rodnih bratov, ki se je šele po veliki
noči dokopal do vere v Jezusa (Pavel to Jakobovo doživetje omenja v
1 Kor 15:7 in Gal 1:19). Jakob sprejema kompromis zastran Postave
med judeokristjani in kristjani iz poganstva, pri čemer naj prvi
ostanejo v svojih sinagogah in delajo na pridobitvi vseh Judov za
Mesijo Jezusa. Jakob z vzdevkom Pravični je bil nekako leta 62 skupaj
z nekaj vodilnimi judeokristjani pred najvišjim judovskim sodiščem
(sinedrijem) pod saducejskim vrhovnim svečenikom Hannasom II.
zaradi »kršenja Postave« obsojen na smrt s kamenjanjem. Proti temu
sodnemu umoru so zaman protestirali farizeji. Kasneje je bil z enako
obtožbo v Jeruzalemu aretiran Pavel in po dveletnem procesu v
Cezareji leta 64 prepeljan v Rim ter usmrčen.
Judeokrščanska tradicija je pozneje povzdignila Jakoba v legendo;
njemu pripisano pismo v več točkah korigira Pavla, nekanonični
Evangelij Hebrejcev pa umešča Jakoba že na zadnjo večerjo in mu
pripisuje, da je prvi videl Vstalega.
Po usmrtitvi helenističnega judeokristjana Štefana (in begu heleni-
stičnih judeokristjanov iz Jerizalema) ter Zebedejevega sina Jakoba in
pa kamenjanju Jakoba Pravičnega sledi po letu katastrofe 70 še iz-
ključitev iz sinagoge (za katero je odgovorna farizejska stranka) in s
tem razhod kristjanstva z judovstvom. Tu se začenja, pravi Küng, »tisti
antijudaizem že pri judeokristjanih […], kot se je izrazil že v Matejevem
in potem posebno v Janezovem evangeliju« (118).
Pisec Evangelija po Janezu (okoli leta 100) je bil po novejših dogna-
njih helenistični Jud, v njegovi pretežno judeokrščanski občini pa so
158
kristjanov. O tem, da je bil v Rimu in postal žrtev Neronovega
preganjanja, pa govorita Prvo Klementovo pismo (okoli 96) in Ignacij
Antiohijski (okoli 110). Skupna luteransko-katoliška izjava Papal
primacy and universal church (ZDA 1974) ugotavlja, da »ni nobenega
zanesljivega pričevanja o tem, da bi bil Peter kdaj na čelu lokalne
cerkve v Rimu kot glavar ali škof,« in tudi trdi: »Iz Novega testamenta
ne izvemo ničesar o Petrovih naslednikih v Rimu.« (116.)
Glavni kraj in matična občina prvega kristjanstva je bil Jeruzalem.
Najpozneje od apostolskega koncila, zlasti pa po Petrovem odhodu
v štiridesetih letih (v času preganjanja pod Agripo I.) in tja do nekako
leta 62 je bil vodilna osebnost »Gospodov brat« Jakob, verjetno
najstarejši od štirih Jezusovih rodnih bratov, ki se je šele po veliki
noči dokopal do vere v Jezusa (Pavel to Jakobovo doživetje omenja v
1 Kor 15:7 in Gal 1:19). Jakob sprejema kompromis zastran Postave
med judeokristjani in kristjani iz poganstva, pri čemer naj prvi
ostanejo v svojih sinagogah in delajo na pridobitvi vseh Judov za
Mesijo Jezusa. Jakob z vzdevkom Pravični je bil nekako leta 62 skupaj
z nekaj vodilnimi judeokristjani pred najvišjim judovskim sodiščem
(sinedrijem) pod saducejskim vrhovnim svečenikom Hannasom II.
zaradi »kršenja Postave« obsojen na smrt s kamenjanjem. Proti temu
sodnemu umoru so zaman protestirali farizeji. Kasneje je bil z enako
obtožbo v Jeruzalemu aretiran Pavel in po dveletnem procesu v
Cezareji leta 64 prepeljan v Rim ter usmrčen.
Judeokrščanska tradicija je pozneje povzdignila Jakoba v legendo;
njemu pripisano pismo v več točkah korigira Pavla, nekanonični
Evangelij Hebrejcev pa umešča Jakoba že na zadnjo večerjo in mu
pripisuje, da je prvi videl Vstalega.
Po usmrtitvi helenističnega judeokristjana Štefana (in begu heleni-
stičnih judeokristjanov iz Jerizalema) ter Zebedejevega sina Jakoba in
pa kamenjanju Jakoba Pravičnega sledi po letu katastrofe 70 še iz-
ključitev iz sinagoge (za katero je odgovorna farizejska stranka) in s
tem razhod kristjanstva z judovstvom. Tu se začenja, pravi Küng, »tisti
antijudaizem že pri judeokristjanih […], kot se je izrazil že v Matejevem
in potem posebno v Janezovem evangeliju« (118).
Pisec Evangelija po Janezu (okoli leta 100) je bil po novejših dogna-
njih helenistični Jud, v njegovi pretežno judeokrščanski občini pa so
158
