Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 167
BO@IDAR DEBENJAK
ob krstu (kanon pisteos, »pravilo vere«, ali kanon aletheias, »pravilo
resnice«). Iz tega nastane v 4.–5. stoletju apostolska izpoved vere.
Hebrejska biblija je sprejeta v kanon v grškem prevodu (Septuaginta)
kot Stari testament, izoblikuje pa se kanon Novega testamenta.7 V
spornih vprašanjih postane odločilno izročilo (paradosis, traditio).
V družbi so morali kristjani zavzeti stališče do raznih aspektov
družbene realnosti: Za sužnje niso zahtevali odprave suženjstva,
temveč humano, »bratovsko« obravnavo. Do vojaške službe so bili
sprva rezervirani, kristjan naj bi ne vstopil v vojsko, a vojak, ki se je
dal krstiti, naj bi vojske ne zapustil. Zavračali so poklice, ki so bili v
zvezi z malikovanjem, spolno permisivnostjo, praznoverjem, astro-
logijo, magijo, bili naj ne bi gladiatorji, glumači in igralci. Striktni
so bili v zakonski morali, odklanjali ločitev, predvsem pa ponovno
poroko ločencev. Celibat pa je bil povsem prostovoljen, denimo iz
asketskih razlogov, ni pa obvezoval niti škofov niti duhovnikov.
V tem času se je oblikovala obredna tradicija, ki je marsikaj
prevzela iz judovskih in poganskih obredov: pred krstom (skoraj le
odraslih) je vpeljan dolg katehumenat, po krstu pa maziljenje (ki se
kasneje osamosvoji kot birmanje in konfirmacija); praznovanje večerje
se prenese na jutro in podaljša z besednim bogoslužjem po judov-
skem zgledu, evharistija pa se čedalje bolj tolmači kot darovanje.
Nekdanja agape je odpravljena. V tretjem stoletju se namesto zbiranja
v privatnih hišah začno obredi v temu namenjenih zgradbah (cerk-
vah). V baziliki zamenja nekdanjo evharistično mizo oltar, ki je »svet«
tudi neodvisno od obhajanja večerje. Nastanejo novi simboli: oranti
(molivci), riba,8 Jezus kot dobri pastir (mladenič brez brade), razni
prizori iz Starega in Novega testamenta. Ni pa pasijonskih prizorov.
Začne se kult mučenikov in relikvij: krščanski svetniki počasi spod-
rivajo poganske heroje in bogove. Zaostrila so se vprašanja discipline
in možnega odpuščanja za slabosti, pa tudi za šibkost med pre-
ganjanjem.
Dokonča se zniževanje vloge žensk; obenem pa v času, ko judov-
stvo do kraja izoblikuje svoj rabinat z obvezno poročenimi rabini,
7 O tem prim. prispevek o apokrifih v tej številki.
8 Grško besedo ichthys za »riba« potem tolmačijo kot kriptogram za Iesus Christos
Theou Hyios Soter, tj. »Jezus Kristus Božji Sin Odrešenik«.
165
ob krstu (kanon pisteos, »pravilo vere«, ali kanon aletheias, »pravilo
resnice«). Iz tega nastane v 4.–5. stoletju apostolska izpoved vere.
Hebrejska biblija je sprejeta v kanon v grškem prevodu (Septuaginta)
kot Stari testament, izoblikuje pa se kanon Novega testamenta.7 V
spornih vprašanjih postane odločilno izročilo (paradosis, traditio).
V družbi so morali kristjani zavzeti stališče do raznih aspektov
družbene realnosti: Za sužnje niso zahtevali odprave suženjstva,
temveč humano, »bratovsko« obravnavo. Do vojaške službe so bili
sprva rezervirani, kristjan naj bi ne vstopil v vojsko, a vojak, ki se je
dal krstiti, naj bi vojske ne zapustil. Zavračali so poklice, ki so bili v
zvezi z malikovanjem, spolno permisivnostjo, praznoverjem, astro-
logijo, magijo, bili naj ne bi gladiatorji, glumači in igralci. Striktni
so bili v zakonski morali, odklanjali ločitev, predvsem pa ponovno
poroko ločencev. Celibat pa je bil povsem prostovoljen, denimo iz
asketskih razlogov, ni pa obvezoval niti škofov niti duhovnikov.
V tem času se je oblikovala obredna tradicija, ki je marsikaj
prevzela iz judovskih in poganskih obredov: pred krstom (skoraj le
odraslih) je vpeljan dolg katehumenat, po krstu pa maziljenje (ki se
kasneje osamosvoji kot birmanje in konfirmacija); praznovanje večerje
se prenese na jutro in podaljša z besednim bogoslužjem po judov-
skem zgledu, evharistija pa se čedalje bolj tolmači kot darovanje.
Nekdanja agape je odpravljena. V tretjem stoletju se namesto zbiranja
v privatnih hišah začno obredi v temu namenjenih zgradbah (cerk-
vah). V baziliki zamenja nekdanjo evharistično mizo oltar, ki je »svet«
tudi neodvisno od obhajanja večerje. Nastanejo novi simboli: oranti
(molivci), riba,8 Jezus kot dobri pastir (mladenič brez brade), razni
prizori iz Starega in Novega testamenta. Ni pa pasijonskih prizorov.
Začne se kult mučenikov in relikvij: krščanski svetniki počasi spod-
rivajo poganske heroje in bogove. Zaostrila so se vprašanja discipline
in možnega odpuščanja za slabosti, pa tudi za šibkost med pre-
ganjanjem.
Dokonča se zniževanje vloge žensk; obenem pa v času, ko judov-
stvo do kraja izoblikuje svoj rabinat z obvezno poročenimi rabini,
7 O tem prim. prispevek o apokrifih v tej številki.
8 Grško besedo ichthys za »riba« potem tolmačijo kot kriptogram za Iesus Christos
Theou Hyios Soter, tj. »Jezus Kristus Božji Sin Odrešenik«.
165
