Page 168 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 168
[TUDIJSKI VE^ERI
krščanska teologija da prednost celibatu. Origenes se zateče celo k
samokastraciji. Origenes je odločilni teolog, ki pokristjani hele-
nizem, toda obenem helenizira krščanstvo. Poveže teologijo in
filozofijo, Biblijo pa razlaga alegorično. V center zdaj stopijo spe-
kulativno-teološka vprašanja: kakšno je medsebojno razmerje treh
hipostaz v enem Bogu, kako se logos utelesi, Jezus kot Bogo-človek
(the-anthropos), kot sin device in »Bogorodice« (theotokos), ki mora kot
človek sicer jesti in piti, toda kot Bog ne hodi na potrebo in nima
spolnega nagona. Nič več ni v središču, tako kot pri Pavlu in sploh v
Novem testamentu, križ in vstajenje. Ta premik krščanstva v helenizem
je usoden. Obrat v helenistično mezafiziko zaznamuje dolga stoletja
krščanstva, živi naprej v Bizancu in v tradiciji skupnih ekumenskih
koncilov grške in rimske Cerkve. V Pavlovi izpovedi vere (Rim 1:3isl.)
beremo: »Evangelij o njegovem Sinu, ki je po mesu rojen kot po-
tomec Davidov, po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih
postavljen za Božjega sina v moči, evangelij o Jezusu Kristusu, našem
Gospodu.« Tu je poudarek na tem, da človeka Jezusa Bog poviša in
poveliča. Že pri apostolskih očetih pa se začenja poudarek na pre-
eksisteci in utelešenju, na procesu od zgoraj navzdol, ki potem
Pavlovo teologijo docela spodrine. Začnejo se spori o pravovernosti,
ki zadevajo te filozofsko-teološke teme. Ko s Konstantinom postane
krščanstvo državno priznana religija, ki se postopoma povzpne na
položaj državne religije, država odpravi kazen s križanjem, uvede
nedeljo kot praznik po zakonu, cerkev pa se podržavi. Že koncil v
Nikaji (latinizirano: Niceji) leta 325 skliče cesar in mu načeluje, hoče
pa vedeti, kateri standard vere je priznal. Pravovernost je isto kakor
državna legitimnost, država skrbi, da se zatre nepravovernost. Za-
vračajo se in preganjajo »nepravi« odgovori na vprašanja o Kristu-
sovi naravi (ena ali dve, enaka z Božjo ali tej podobna), o Mariji
kot »Bogorodici«, o razmerju treh »oseb« v enem Bogu itn. itn.
Poražena stran je potem podvržena sankcijam, dostikrat smrti,
včasih izgonu iz države, velikokrat se rešuje z begom čez mejo.
Ubežni privrženci patriarha Nestorija so potem misionarili po Sred-
njem vzhodu in Centralni Aziji, tja do vzhodnega Turkestana (današ-
nji kitajski Xinyiang).
V nadaljnjem razvoju je osrednji položaj dobilo meništvo, in še
166
krščanska teologija da prednost celibatu. Origenes se zateče celo k
samokastraciji. Origenes je odločilni teolog, ki pokristjani hele-
nizem, toda obenem helenizira krščanstvo. Poveže teologijo in
filozofijo, Biblijo pa razlaga alegorično. V center zdaj stopijo spe-
kulativno-teološka vprašanja: kakšno je medsebojno razmerje treh
hipostaz v enem Bogu, kako se logos utelesi, Jezus kot Bogo-človek
(the-anthropos), kot sin device in »Bogorodice« (theotokos), ki mora kot
človek sicer jesti in piti, toda kot Bog ne hodi na potrebo in nima
spolnega nagona. Nič več ni v središču, tako kot pri Pavlu in sploh v
Novem testamentu, križ in vstajenje. Ta premik krščanstva v helenizem
je usoden. Obrat v helenistično mezafiziko zaznamuje dolga stoletja
krščanstva, živi naprej v Bizancu in v tradiciji skupnih ekumenskih
koncilov grške in rimske Cerkve. V Pavlovi izpovedi vere (Rim 1:3isl.)
beremo: »Evangelij o njegovem Sinu, ki je po mesu rojen kot po-
tomec Davidov, po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih
postavljen za Božjega sina v moči, evangelij o Jezusu Kristusu, našem
Gospodu.« Tu je poudarek na tem, da človeka Jezusa Bog poviša in
poveliča. Že pri apostolskih očetih pa se začenja poudarek na pre-
eksisteci in utelešenju, na procesu od zgoraj navzdol, ki potem
Pavlovo teologijo docela spodrine. Začnejo se spori o pravovernosti,
ki zadevajo te filozofsko-teološke teme. Ko s Konstantinom postane
krščanstvo državno priznana religija, ki se postopoma povzpne na
položaj državne religije, država odpravi kazen s križanjem, uvede
nedeljo kot praznik po zakonu, cerkev pa se podržavi. Že koncil v
Nikaji (latinizirano: Niceji) leta 325 skliče cesar in mu načeluje, hoče
pa vedeti, kateri standard vere je priznal. Pravovernost je isto kakor
državna legitimnost, država skrbi, da se zatre nepravovernost. Za-
vračajo se in preganjajo »nepravi« odgovori na vprašanja o Kristu-
sovi naravi (ena ali dve, enaka z Božjo ali tej podobna), o Mariji
kot »Bogorodici«, o razmerju treh »oseb« v enem Bogu itn. itn.
Poražena stran je potem podvržena sankcijam, dostikrat smrti,
včasih izgonu iz države, velikokrat se rešuje z begom čez mejo.
Ubežni privrženci patriarha Nestorija so potem misionarili po Sred-
njem vzhodu in Centralni Aziji, tja do vzhodnega Turkestana (današ-
nji kitajski Xinyiang).
V nadaljnjem razvoju je osrednji položaj dobilo meništvo, in še
166
