Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 170
[TUDIJSKI VE^ERI
latinščino. Njegova teologija se je izostrila v dveh velikih spopadih
večinske Cerkve: z donatisti in s pelagijanci. Prvi so zahtevali rigo-
rozno Cerkev, zakramentom so priznavali veljavo le, če so jih po-
deljevali duhovniki in škofi, ki so bili tega vredni. Uradna Cerkev je to
ostro zavračala in donatiste tudi državno preganjala. Avguštin tu
razvije nauk o vidni in nevidni Cerkvi. Zakramenti so veljavni, če so
podeljeni v skladu s cerkvenim redom, ker so podeljeni v imenu Cerkve
in ne posameznika podeljevalca. V vprašanju, ali je dopustna represija
nasproti heretikom, pa na podlagi zahteve po »enotnosti« Cerkve, ki
jo pričakuje vladar od Konstantina dalje, in latinskega preostrega
prevoda evangelija (Lk 14:23: coge »prisili« namesto compelle »nagovori,
pošlji«) zagovarja prisilo v spreobračanju, čeprav sam tega ni počel. V
sporu s pelagijanci je Avguštin zaostril in zožil svojo teologijo greha
in milosti. Pelagij je poudarjal svobodno voljo, milost pa kot nekaj,
kar prihaja od zunaj. Za Avguština pa je milost že želja po poboljšanju.
Na podlagi tedanjega latinskega prevoda tolmači Adamov pragreh za
izvirni dedni greh in mu da seksualno konotacijo. Ta del Avguštinove
dediščine v zahodnem krščanstvu je problematičen.
Avguštinova velika zasluga pa je, pravi Küng, da je zahodno
teologijo, ki se je nagibala k upravičenju po delih, »energično napotil
k pavlovskemu oznanilu upravičenja« (349).
Je pa Avguštin soodgovoren za postvarenje milosti, ki postane
gratia infusa. V nasprotju s svojim sodobnikom Janezom Krizo-
stomom, ki uči, da so mali otroci nedolžni, govori Avguštin o
predestinaciji, in ta govor je vir za strah, ali nisi že vnaprej določen
za pogubljenje. Nauk o Trojstvu gradi na eni naturi, znotraj katere
so v večnem razmerju Oče, Sin in Duh. S sklicevanjem na to je
latinska Cerkev začela v svoj credo vnašati formulo, da sveti Duh
izvira od Očeta in sina (filioque). To so prvič govorili na sinodi v Toledu
675, nato pa hoče Karel Veliki, naj bo to uradno stališče (809);
formalno je kanonizirano v Rimu 1013. Ob tem je nastal najprej
spor s carigrajskim patriarhom Fotijem, nato pa je postalo eden od
teoloških temeljev razkola 1054.
Avguštinova Božja država je bila v nasprotju z njegovim lastnim
hotenjem v srednjem veku tolmačena tako, kakor da gre za prednost
cerkvenih institucij pred posvetnimi.
168
latinščino. Njegova teologija se je izostrila v dveh velikih spopadih
večinske Cerkve: z donatisti in s pelagijanci. Prvi so zahtevali rigo-
rozno Cerkev, zakramentom so priznavali veljavo le, če so jih po-
deljevali duhovniki in škofi, ki so bili tega vredni. Uradna Cerkev je to
ostro zavračala in donatiste tudi državno preganjala. Avguštin tu
razvije nauk o vidni in nevidni Cerkvi. Zakramenti so veljavni, če so
podeljeni v skladu s cerkvenim redom, ker so podeljeni v imenu Cerkve
in ne posameznika podeljevalca. V vprašanju, ali je dopustna represija
nasproti heretikom, pa na podlagi zahteve po »enotnosti« Cerkve, ki
jo pričakuje vladar od Konstantina dalje, in latinskega preostrega
prevoda evangelija (Lk 14:23: coge »prisili« namesto compelle »nagovori,
pošlji«) zagovarja prisilo v spreobračanju, čeprav sam tega ni počel. V
sporu s pelagijanci je Avguštin zaostril in zožil svojo teologijo greha
in milosti. Pelagij je poudarjal svobodno voljo, milost pa kot nekaj,
kar prihaja od zunaj. Za Avguština pa je milost že želja po poboljšanju.
Na podlagi tedanjega latinskega prevoda tolmači Adamov pragreh za
izvirni dedni greh in mu da seksualno konotacijo. Ta del Avguštinove
dediščine v zahodnem krščanstvu je problematičen.
Avguštinova velika zasluga pa je, pravi Küng, da je zahodno
teologijo, ki se je nagibala k upravičenju po delih, »energično napotil
k pavlovskemu oznanilu upravičenja« (349).
Je pa Avguštin soodgovoren za postvarenje milosti, ki postane
gratia infusa. V nasprotju s svojim sodobnikom Janezom Krizo-
stomom, ki uči, da so mali otroci nedolžni, govori Avguštin o
predestinaciji, in ta govor je vir za strah, ali nisi že vnaprej določen
za pogubljenje. Nauk o Trojstvu gradi na eni naturi, znotraj katere
so v večnem razmerju Oče, Sin in Duh. S sklicevanjem na to je
latinska Cerkev začela v svoj credo vnašati formulo, da sveti Duh
izvira od Očeta in sina (filioque). To so prvič govorili na sinodi v Toledu
675, nato pa hoče Karel Veliki, naj bo to uradno stališče (809);
formalno je kanonizirano v Rimu 1013. Ob tem je nastal najprej
spor s carigrajskim patriarhom Fotijem, nato pa je postalo eden od
teoloških temeljev razkola 1054.
Avguštinova Božja država je bila v nasprotju z njegovim lastnim
hotenjem v srednjem veku tolmačena tako, kakor da gre za prednost
cerkvenih institucij pred posvetnimi.
168
