Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 171
BO@IDAR DEBENJAK
Rimski škofi so si začeli prilaščati primat in oblast. O rimskih
škofih do leta 222 (začetek pontifikata Urbana I.) ni znanega skoraj
nič drugega razen imen. Šele po letu 500 so redigirali prvo danes
dostopno zbirko papeških življenjepisov, v katero je vgrajeno pač
tudi starejše gradivo. Znani stavek o Petru (»Ti si Peter, skala, na
katero bom gradil svojo cerkev […]«,Mt 16:8isl.) navaja že Tertulian,
toda ne v zvezi z Rimom. Šele sredi tretjega stoletja se v polemiki z
drugimi teologi rimski škof Štefan začne sklicevati na Petra kot
svojega predhodnika. Toda citat iz evangelija (na drugem mestu
Küng poudarja, da stoji samo v Evangeliju po Mateju) se ne nanaša na
nič drugega kot na Petrovo vlogo, enako pooblastilo – »vezati in
odvezovati« – pa je dano malo nižje vsem apostolom (Mt 18:18).
Postopoma se povečuje oblast rimskih škofov, zlasti odkar je
Bizanc nova prestolnica, rimski škofi pa so ugledniki v stari pre-
stolnici. Moralno sporni, a vladoželjni škof Damasus (366–384)
uvede izraz apostolski sedež, bogato okrasi grobove, v katerih naj bi
ležali Peter, Pavel in pomembni mučenci, in naloži Hieronimu, naj
pripravi uradno verzijo latinskega Svetega pisma. Vulgata postane
kanonično besedilo. Škof Siricius (384–399) prvi zase uporabi titulo
papa (po grškem pappas, »očka«), svoje lastne statute razglasi za
apostolske in privzame uradni slog cesarske pisarne. Inocenc (401–
417) zahteva centralizem. Izdaja dekrete, hoče, da se vsa pomembna
vprašanja po obravnavi na sinodah predložijo v odločitev rimskemu
škofu. Pod Bonifacijem (418–422) se Rim razglasi za vrhovno in-
stanco. Toda vse to so samo rimski postulati, ki jih zlasti vzhodni
patriarhati ne jemljejo resno, saj so po sklepih koncilov v istem rangu
patriarhov kot rimski tudi škofi v Aleksandriji, Antiohiji in Jeru-
zalemu, od 381 pa še v Konstantinoplu.
V znamenitem sporu med koncilom in papežem Leonom Velikim
utemeljuje Rim svoj primat na pravnem tolmačenju: biblični primat,
ki naj bi pripadal Petru, po dednem pravu prehaja na njegove nasled-
nike v Rimu, in dedni red ni odvisen od osebnih kvalitet dediča, celo
če je ta ob nastopu dedovanja še laik in ne ordiniran duhovnik. Leon
si prvi nadene titulo pontifex maximus, titulo rimskih poganskih
vrhovnih svečenikov, ki jo je cesar odložil. Gelazij I. (492–496)
izkoristi dejstvo, da je Rim pod oblastjo arijanskega kralja Teoderika,
169
Rimski škofi so si začeli prilaščati primat in oblast. O rimskih
škofih do leta 222 (začetek pontifikata Urbana I.) ni znanega skoraj
nič drugega razen imen. Šele po letu 500 so redigirali prvo danes
dostopno zbirko papeških življenjepisov, v katero je vgrajeno pač
tudi starejše gradivo. Znani stavek o Petru (»Ti si Peter, skala, na
katero bom gradil svojo cerkev […]«,Mt 16:8isl.) navaja že Tertulian,
toda ne v zvezi z Rimom. Šele sredi tretjega stoletja se v polemiki z
drugimi teologi rimski škof Štefan začne sklicevati na Petra kot
svojega predhodnika. Toda citat iz evangelija (na drugem mestu
Küng poudarja, da stoji samo v Evangeliju po Mateju) se ne nanaša na
nič drugega kot na Petrovo vlogo, enako pooblastilo – »vezati in
odvezovati« – pa je dano malo nižje vsem apostolom (Mt 18:18).
Postopoma se povečuje oblast rimskih škofov, zlasti odkar je
Bizanc nova prestolnica, rimski škofi pa so ugledniki v stari pre-
stolnici. Moralno sporni, a vladoželjni škof Damasus (366–384)
uvede izraz apostolski sedež, bogato okrasi grobove, v katerih naj bi
ležali Peter, Pavel in pomembni mučenci, in naloži Hieronimu, naj
pripravi uradno verzijo latinskega Svetega pisma. Vulgata postane
kanonično besedilo. Škof Siricius (384–399) prvi zase uporabi titulo
papa (po grškem pappas, »očka«), svoje lastne statute razglasi za
apostolske in privzame uradni slog cesarske pisarne. Inocenc (401–
417) zahteva centralizem. Izdaja dekrete, hoče, da se vsa pomembna
vprašanja po obravnavi na sinodah predložijo v odločitev rimskemu
škofu. Pod Bonifacijem (418–422) se Rim razglasi za vrhovno in-
stanco. Toda vse to so samo rimski postulati, ki jih zlasti vzhodni
patriarhati ne jemljejo resno, saj so po sklepih koncilov v istem rangu
patriarhov kot rimski tudi škofi v Aleksandriji, Antiohiji in Jeru-
zalemu, od 381 pa še v Konstantinoplu.
V znamenitem sporu med koncilom in papežem Leonom Velikim
utemeljuje Rim svoj primat na pravnem tolmačenju: biblični primat,
ki naj bi pripadal Petru, po dednem pravu prehaja na njegove nasled-
nike v Rimu, in dedni red ni odvisen od osebnih kvalitet dediča, celo
če je ta ob nastopu dedovanja še laik in ne ordiniran duhovnik. Leon
si prvi nadene titulo pontifex maximus, titulo rimskih poganskih
vrhovnih svečenikov, ki jo je cesar odložil. Gelazij I. (492–496)
izkoristi dejstvo, da je Rim pod oblastjo arijanskega kralja Teoderika,
169
