Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 172
[TUDIJSKI VE^ERI
in razglasi, da imata cesar in papež vsak svojo različno auctoritas na
istem ozemlju, eden posvetno, drugi pa le duhovniško, ki pa je višja.
Z Gregorjem Velikim (590–604) se začenja niz srednjeveških
papežev. Bil je teološko plehek, a »moder, energičen menih, spreten
politik ter ljubezniv in imponirajoč dušebrižnik«, kakor iz Harnacka
navaja Küng (391). Bil je gospodarsko uspešen, v času stiske je
omogočil preživetje meščanom Rima, obenem pa je promoviral
meništvo in samostane (velika vloga reda benediktincev) ter tudi sam
skrbel za kulturno delo: knjižnica v Lateranu, cerkvena glasba
(gregorijanski koral), vse to v okolju, ki je bilo v primerjavi z antiko
kulturno nadvse siromašno. Obenem pa je cerkveno dejavnost
usmeril na Zahod, na keltska in germanska ljudstva v Franciji in
Britaniji. Pokristjanjene vladarje je lahko nagovarjal s sinovi kot
njihov duhovni »oče«. S tem širjenjem latinskega nauka, ki se skli-
cuje na pravo, pa se je zmeraj bolj poglabljala ločnica z Vzhodom, ki
nastajajoče zahodne paradigme nikakor ni sprejemal.
Odločilna je postajala soigra med papeštvom in frankovskimi
vladarji. To se krepi že pod Karlom Martelom, Pipin Mlajši pa je že
potreboval sodelovanje Rima za sankcioniranje svojega kraljevskega
naslova. Pipin je bil nato prvi maziljen za kralja s svetim oljem,
oddolžil pa se je s podaritvijo ozemlja papežem (začetek cerkvene
države). Papež Leon III. je moral pred upornim plemstvom bežati iz
Rima v Paderborn, po pohodu Karla Velikega na Rim pa je bila tam
sinoda, ki ji je predsedoval Karel (leta 800); tam se je Leon opral
očitkov, nato pa je sinoda sklenila, da postane Karel cesar. V na-
sprotju s Karlovo željo, da postane novi cesar Zahoda, enakovreden
vzhodnim cesarjem, ga je Leon na začetku božičnega bogoslužja
kronal za cesarja Rimljanov, kar je bilo nezaslišan izziv za Bizanc. Jezni
Karel je leta 813 zato lastnoročno kronal svojega naslednika. Vendar
pa je ravno Karel pritiskal na doktrinarni spor z Vzhodom okoli
dostavka filioque v izpovedi vere, kar bi dalo rimski Cerkvi dogmatski
primat. Obenem je Karel vpeljal enotnost liturgije. Nastala je nova,
drugačna liturgija. Že prej se je evharistija spremenila v mašo (missa),
torej »odposlani blagoslov«, zdaj pa je bila normirana slovesna
papeška liturgija v latinskem jeziku, z mnogimi nekdanjimi dvor-
nimni ceremonijami: klečanjem, pokleki, prikloni, večkratnimi
170
in razglasi, da imata cesar in papež vsak svojo različno auctoritas na
istem ozemlju, eden posvetno, drugi pa le duhovniško, ki pa je višja.
Z Gregorjem Velikim (590–604) se začenja niz srednjeveških
papežev. Bil je teološko plehek, a »moder, energičen menih, spreten
politik ter ljubezniv in imponirajoč dušebrižnik«, kakor iz Harnacka
navaja Küng (391). Bil je gospodarsko uspešen, v času stiske je
omogočil preživetje meščanom Rima, obenem pa je promoviral
meništvo in samostane (velika vloga reda benediktincev) ter tudi sam
skrbel za kulturno delo: knjižnica v Lateranu, cerkvena glasba
(gregorijanski koral), vse to v okolju, ki je bilo v primerjavi z antiko
kulturno nadvse siromašno. Obenem pa je cerkveno dejavnost
usmeril na Zahod, na keltska in germanska ljudstva v Franciji in
Britaniji. Pokristjanjene vladarje je lahko nagovarjal s sinovi kot
njihov duhovni »oče«. S tem širjenjem latinskega nauka, ki se skli-
cuje na pravo, pa se je zmeraj bolj poglabljala ločnica z Vzhodom, ki
nastajajoče zahodne paradigme nikakor ni sprejemal.
Odločilna je postajala soigra med papeštvom in frankovskimi
vladarji. To se krepi že pod Karlom Martelom, Pipin Mlajši pa je že
potreboval sodelovanje Rima za sankcioniranje svojega kraljevskega
naslova. Pipin je bil nato prvi maziljen za kralja s svetim oljem,
oddolžil pa se je s podaritvijo ozemlja papežem (začetek cerkvene
države). Papež Leon III. je moral pred upornim plemstvom bežati iz
Rima v Paderborn, po pohodu Karla Velikega na Rim pa je bila tam
sinoda, ki ji je predsedoval Karel (leta 800); tam se je Leon opral
očitkov, nato pa je sinoda sklenila, da postane Karel cesar. V na-
sprotju s Karlovo željo, da postane novi cesar Zahoda, enakovreden
vzhodnim cesarjem, ga je Leon na začetku božičnega bogoslužja
kronal za cesarja Rimljanov, kar je bilo nezaslišan izziv za Bizanc. Jezni
Karel je leta 813 zato lastnoročno kronal svojega naslednika. Vendar
pa je ravno Karel pritiskal na doktrinarni spor z Vzhodom okoli
dostavka filioque v izpovedi vere, kar bi dalo rimski Cerkvi dogmatski
primat. Obenem je Karel vpeljal enotnost liturgije. Nastala je nova,
drugačna liturgija. Že prej se je evharistija spremenila v mašo (missa),
torej »odposlani blagoslov«, zdaj pa je bila normirana slovesna
papeška liturgija v latinskem jeziku, z mnogimi nekdanjimi dvor-
nimni ceremonijami: klečanjem, pokleki, prikloni, večkratnimi
170
