Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 173
BO@IDAR DEBENJAK
pokrižanji, kadili. Oltarna miza dobiva nadgradnje in postane »viso-
ki oltar«, ki se čedalje bolj pomika k zidu, evharistija pa ni več z
ljudstvom, temveč darovanje za ljudstvo. Ljudstvo postaja čedalje bolj
pasiven opazovalec. Namesto enega oltarja dobi cerkev še veliko
»stranskih oltarjev«. Krščujejo že dojenčke, središče obreda pa ni več
»verujem« (to zdaj govori boter), temveč duhovnikov »krstim te«.
Spoved postane zasebna, »na uho«.
Vsi ti elementi odtujitve in ločitve med vernikom in duhovnikom
postanejo značilnost te paradigme. Dodati je treba še spovedne
kataloge in prezir spolnosti. Cerkev postane rimska, njena katoli-
citeta se umakne romanizaciji. Ko dekadenca morale (saeculum
obscurum) zahteva reformo, je vpeljan celibat. Obenem pride do
medsebojnega izobčenja rimske in grške Cerkve (1054).
Tako imamo naslednje sosledje te paradigme:
6.–7. stol.: Odvisnost od Bizanca
8. stol.: Karolingi
9. stol.: Cerkvena država
10. stol.: Saeculum obscurum
11. stol.: Gregorijanske reforme; prelom z Bizancem
(Leon IX., Humbert, Gregor VII.)
12. stol.: Cerkveno pravo
(Decretum Gratiani, 1140)
13. stol.: Papeška posvetna oblast; srednjeveške sekte
(Inocenc III., beraški redovi, Tomaž Akvinski)
14. stol.: Avignon, 3 papeži; reformni koncili, predreformatorji
15. stol.: Renesančno papeštvo
16. stol.: Reformacija; protestantizem kot nova paradigma
Protireformacija
(Trident)
17.–18. st.: Razsvetljenstvo; revolucija; Moderna kot nova
paradigma
19. stol.: Restavracija
(Vaticanum I, antimodernizem, Piji)
20. stol.: Vaticanum II
(Janez XXIII.)
171
pokrižanji, kadili. Oltarna miza dobiva nadgradnje in postane »viso-
ki oltar«, ki se čedalje bolj pomika k zidu, evharistija pa ni več z
ljudstvom, temveč darovanje za ljudstvo. Ljudstvo postaja čedalje bolj
pasiven opazovalec. Namesto enega oltarja dobi cerkev še veliko
»stranskih oltarjev«. Krščujejo že dojenčke, središče obreda pa ni več
»verujem« (to zdaj govori boter), temveč duhovnikov »krstim te«.
Spoved postane zasebna, »na uho«.
Vsi ti elementi odtujitve in ločitve med vernikom in duhovnikom
postanejo značilnost te paradigme. Dodati je treba še spovedne
kataloge in prezir spolnosti. Cerkev postane rimska, njena katoli-
citeta se umakne romanizaciji. Ko dekadenca morale (saeculum
obscurum) zahteva reformo, je vpeljan celibat. Obenem pride do
medsebojnega izobčenja rimske in grške Cerkve (1054).
Tako imamo naslednje sosledje te paradigme:
6.–7. stol.: Odvisnost od Bizanca
8. stol.: Karolingi
9. stol.: Cerkvena država
10. stol.: Saeculum obscurum
11. stol.: Gregorijanske reforme; prelom z Bizancem
(Leon IX., Humbert, Gregor VII.)
12. stol.: Cerkveno pravo
(Decretum Gratiani, 1140)
13. stol.: Papeška posvetna oblast; srednjeveške sekte
(Inocenc III., beraški redovi, Tomaž Akvinski)
14. stol.: Avignon, 3 papeži; reformni koncili, predreformatorji
15. stol.: Renesančno papeštvo
16. stol.: Reformacija; protestantizem kot nova paradigma
Protireformacija
(Trident)
17.–18. st.: Razsvetljenstvo; revolucija; Moderna kot nova
paradigma
19. stol.: Restavracija
(Vaticanum I, antimodernizem, Piji)
20. stol.: Vaticanum II
(Janez XXIII.)
171
