Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 175
BO@IDAR DEBENJAK
ki jih je družba odprla v 18. in 19. stoletju in so se potegnila v 20.
stoletje. Navajanje teh tem je pravzaprav izziv za njegovo končno
vprašanje: ali že nastaja nova paradigma?
9
Zadnja bi bila torej šesta, sodobno ekumenska paradigma. Čeprav
Küng ne uporabi izraza postmoderna, bi ta še najbolj ustrezala. Med
elementi, v katerih se ta nakazuje, je ekumensko gibanje, ki se je
začelo v protestantskih Cerkvah in se je v njem onlikoval svetovni svet
cerkva. Katoliški korak do take paradigme, ne pa še njeno rojstvo, je
drugi vatikanski koncil. Ta ekumenizem mora biti še bolj odprt
najprej do obeh drugih abrahamitskih religij, torej do judovstva in
islama, čeprav naj pri tem krščanstvo ohrani svojo identiteto; treba
je, kot je povedal že na začetku, razgraditi doktrinarne ovire, ki so
nastale v zgodovini, denimo tolmačenja, ki pri obeh drugih abraha-
mitskih religijah zbujajo sum politeizma, ali, denimo, biološko
tolmačenje Božjega sina. Ekumenizem pa mora biti še širši in po-
iskati skupne točke, denimo, s hinduizmom in budizmom, a ne za
nastajanje kakega sinkretizma, temveč za dialog in mirno sobivanje.
Skupni rezultat pregleda vseh paradigem pa je, da v vseh para-
digmah in njihovih reliktih vendarle tiči neka trajna substanca
verovanja.
173
ki jih je družba odprla v 18. in 19. stoletju in so se potegnila v 20.
stoletje. Navajanje teh tem je pravzaprav izziv za njegovo končno
vprašanje: ali že nastaja nova paradigma?
9
Zadnja bi bila torej šesta, sodobno ekumenska paradigma. Čeprav
Küng ne uporabi izraza postmoderna, bi ta še najbolj ustrezala. Med
elementi, v katerih se ta nakazuje, je ekumensko gibanje, ki se je
začelo v protestantskih Cerkvah in se je v njem onlikoval svetovni svet
cerkva. Katoliški korak do take paradigme, ne pa še njeno rojstvo, je
drugi vatikanski koncil. Ta ekumenizem mora biti še bolj odprt
najprej do obeh drugih abrahamitskih religij, torej do judovstva in
islama, čeprav naj pri tem krščanstvo ohrani svojo identiteto; treba
je, kot je povedal že na začetku, razgraditi doktrinarne ovire, ki so
nastale v zgodovini, denimo tolmačenja, ki pri obeh drugih abraha-
mitskih religijah zbujajo sum politeizma, ali, denimo, biološko
tolmačenje Božjega sina. Ekumenizem pa mora biti še širši in po-
iskati skupne točke, denimo, s hinduizmom in budizmom, a ne za
nastajanje kakega sinkretizma, temveč za dialog in mirno sobivanje.
Skupni rezultat pregleda vseh paradigem pa je, da v vseh para-
digmah in njihovih reliktih vendarle tiči neka trajna substanca
verovanja.
173
