Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 177
MARKO KER[EVAN
nim, tostranskim, profanim, razpoložljivim, tudi nereligioznim in
necerkvenim) in sakralnim (svetim, posvečenim, izvzetim, nedotak-
ljivim, onstranskim, religioznim, cerkvenim). V korenu besede seku-
larizacija naj bi bil sicer latinski saeculum, ki ga latinski svetopisemski
prevodi uporabljajo za označevanje minljivega veka/časa oziroma
sveta tega časa, onkraj katerega je čas/svet večnega Božjega kraljestva.
Tudi poznejša in sodobna uporaba izraza sekularizacija ostaja
vezana na to razliko, na to dihotomijo, pa čeprav z različnimi pou-
darki: sekularizacija je razumljena kot prehajanja iz enega pola/sfere
(sakralnega, religioznega, cerkvenega) v drugega, kot krepitev in
dominacija sekularnega in slabitev ali celo izginjanje njemu na-
sprotnega pola v družbi.
Sam sem o sekularizaciji pisal najobsežneje v svoji magistrski
nalogi konec 60. let, pred skoraj pol stoletja (Sekularizacija in religija
v sodobnih družbah);1 kasneje sem temo predstavil v prvem sloven-
skem učbeniku sociologije religije,2 ki sva ga napisala s Sergijem
Fleretom sredi 90. let. Najnovejši prikaz sedanjih dilem in razprav o
sekularizaciji lahko najdemo pri nas – ne slučajno – v knjigi Primoža
Šterbenca, ki se posveča odnosu Zahoda do sedanjega islamskega
sveta in dogajanja v njem.3 Prav soočenje z vprašanji opredelitve,
vrednotenja mesta in vloge religije v sodobnem islamskem svetu
posebej izziva razprave o konceptu sekularizacije. Izzove namreč
najbolj razširjeno in publicistično popularizirano pojmovanje seku-
larizacije kot neizogibnega in vsesplošnega slabljenja vpliva religije z druž-
benim razvojem v modernih in modernizirajočih se družbah. Pav
soočenje z očitnim naraščanjem vpliva islama v sodobnosti, pa
izkušnje iz drugih dežel z nekrščansko tradicijo (Indija, Japonska),
pojav novih religioznih gibanj v zahodnih družbah 20. stoletja,
trdovratnost in celo krepitev ljudske religioznosti, npr. romanj,
1 Zdaj objavljeno tudi v: Marko Kerševan: Sociologija – marksizem – sociologija religije.
Izbrani spisi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete 2011, str.
67–119.
2 Sergej Flere, Marko Kerševan: Religija in (sodobna) družba. Uvod v sociologijo religije.
Ljubljana: ZPS 1995, str. 122–159.
3 Primož Šterbenc: Zahod in muslimanski svet. Ljubljana: Založba FDV 2011, str.
40–92.
175
nim, tostranskim, profanim, razpoložljivim, tudi nereligioznim in
necerkvenim) in sakralnim (svetim, posvečenim, izvzetim, nedotak-
ljivim, onstranskim, religioznim, cerkvenim). V korenu besede seku-
larizacija naj bi bil sicer latinski saeculum, ki ga latinski svetopisemski
prevodi uporabljajo za označevanje minljivega veka/časa oziroma
sveta tega časa, onkraj katerega je čas/svet večnega Božjega kraljestva.
Tudi poznejša in sodobna uporaba izraza sekularizacija ostaja
vezana na to razliko, na to dihotomijo, pa čeprav z različnimi pou-
darki: sekularizacija je razumljena kot prehajanja iz enega pola/sfere
(sakralnega, religioznega, cerkvenega) v drugega, kot krepitev in
dominacija sekularnega in slabitev ali celo izginjanje njemu na-
sprotnega pola v družbi.
Sam sem o sekularizaciji pisal najobsežneje v svoji magistrski
nalogi konec 60. let, pred skoraj pol stoletja (Sekularizacija in religija
v sodobnih družbah);1 kasneje sem temo predstavil v prvem sloven-
skem učbeniku sociologije religije,2 ki sva ga napisala s Sergijem
Fleretom sredi 90. let. Najnovejši prikaz sedanjih dilem in razprav o
sekularizaciji lahko najdemo pri nas – ne slučajno – v knjigi Primoža
Šterbenca, ki se posveča odnosu Zahoda do sedanjega islamskega
sveta in dogajanja v njem.3 Prav soočenje z vprašanji opredelitve,
vrednotenja mesta in vloge religije v sodobnem islamskem svetu
posebej izziva razprave o konceptu sekularizacije. Izzove namreč
najbolj razširjeno in publicistično popularizirano pojmovanje seku-
larizacije kot neizogibnega in vsesplošnega slabljenja vpliva religije z druž-
benim razvojem v modernih in modernizirajočih se družbah. Pav
soočenje z očitnim naraščanjem vpliva islama v sodobnosti, pa
izkušnje iz drugih dežel z nekrščansko tradicijo (Indija, Japonska),
pojav novih religioznih gibanj v zahodnih družbah 20. stoletja,
trdovratnost in celo krepitev ljudske religioznosti, npr. romanj,
1 Zdaj objavljeno tudi v: Marko Kerševan: Sociologija – marksizem – sociologija religije.
Izbrani spisi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete 2011, str.
67–119.
2 Sergej Flere, Marko Kerševan: Religija in (sodobna) družba. Uvod v sociologijo religije.
Ljubljana: ZPS 1995, str. 122–159.
3 Primož Šterbenc: Zahod in muslimanski svet. Ljubljana: Založba FDV 2011, str.
40–92.
175
