Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 180
[TUDIJSKI VE^ERI
moderne družbe tako rekoč konstitutivne tendence k naraščajoči
diferenciaciji in avtonomizaciji posameznih področij družbenega. Pri
tem ne gre prezreti, da to pomeni tudi »izdiferenciacijo« in avto-
nomizacijo religiozne sfere in cerkvenih institucij nasproti državi in
drugim institucijam (za preprosto ponazoritev: danes vladarji ali
vlade ne postavljajo več škofov ali sodelujejo pri njihovem izboru,
kot so to počeli v razmerah in obdobjih državne Cerkve, ko so škofje
imeli tudi posvetno oblast, nadzor nad posvetni ustanovami in
podobno). Versko področje je v modernih družbah konstituirano
kot posebno področje, na katerem velja verska svoboda in svobodna
izbira ter zato pluralizem legitimnih verskih opredelitev, ustanov
itd.
2. Sekularizacija v modernih družbah pomeni uveljavljanje in
naraščanje desakralizacije: osamosvojenost različnih področij od
religije in Cerkve pomeni tudi, da družbene ustanove – npr. državna
oblast, zakonodaja, izobraževanje – niso več vezane na onstranske,
transcendentne temelje in sankcije ali vsaj nimajo več ene same, od
vseh sprejete in vse zavezujoče zadnje, onstranske utemeljitve in
sankcije. Družbene ustanove skratka niso več svete in/ali posvečene.
Njihove vrednote in norme so zato razpoložljive in spremenljive,
zadeva družbenega dogovora. Ne le družbeni svet, tudi svet narave je
v načelu razpoložljiv za avtonomno znanost in tehniko. V »odčaranem
svetu« (Weber) narave in družbe je čedalje manj svetega in nedotak-
ljivega: ni več svetih prostorov, časov, vanje vključenih svetih dejanj.
3. V zahodnih modernih družbah je z obema omenjenima proce-
soma oziroma vidikoma (sekularizacije in desakralizacije sveta,
družbe in narave) povezan proces individualizacije. Avtonomizacijo
različnih področij in ustanov in njihovo desakraliziranost/sekular-
nost, razpoložljivost in spremenljivost spremlja (iz)postavitev posa-
meznika kot posameznika, vseh posameznikov kot svobodnih sub-
jektov in nosilcev nedotakljivih pravic in odgovornosti. Svoboda
takega posameznika znotraj avtonomnega področja religije in Cerk-
ve – in nasproti njemu – je izraz in način potrjevanja in utrjevanja
takega statusa posameznika v modernih družbah. Tak status je sicer
izražen in varovan tako s splošnimi deklaracijami o človekovih
pravicah kot z »institucionaliziranim individualizmom« v ustavnih
178
moderne družbe tako rekoč konstitutivne tendence k naraščajoči
diferenciaciji in avtonomizaciji posameznih področij družbenega. Pri
tem ne gre prezreti, da to pomeni tudi »izdiferenciacijo« in avto-
nomizacijo religiozne sfere in cerkvenih institucij nasproti državi in
drugim institucijam (za preprosto ponazoritev: danes vladarji ali
vlade ne postavljajo več škofov ali sodelujejo pri njihovem izboru,
kot so to počeli v razmerah in obdobjih državne Cerkve, ko so škofje
imeli tudi posvetno oblast, nadzor nad posvetni ustanovami in
podobno). Versko področje je v modernih družbah konstituirano
kot posebno področje, na katerem velja verska svoboda in svobodna
izbira ter zato pluralizem legitimnih verskih opredelitev, ustanov
itd.
2. Sekularizacija v modernih družbah pomeni uveljavljanje in
naraščanje desakralizacije: osamosvojenost različnih področij od
religije in Cerkve pomeni tudi, da družbene ustanove – npr. državna
oblast, zakonodaja, izobraževanje – niso več vezane na onstranske,
transcendentne temelje in sankcije ali vsaj nimajo več ene same, od
vseh sprejete in vse zavezujoče zadnje, onstranske utemeljitve in
sankcije. Družbene ustanove skratka niso več svete in/ali posvečene.
Njihove vrednote in norme so zato razpoložljive in spremenljive,
zadeva družbenega dogovora. Ne le družbeni svet, tudi svet narave je
v načelu razpoložljiv za avtonomno znanost in tehniko. V »odčaranem
svetu« (Weber) narave in družbe je čedalje manj svetega in nedotak-
ljivega: ni več svetih prostorov, časov, vanje vključenih svetih dejanj.
3. V zahodnih modernih družbah je z obema omenjenima proce-
soma oziroma vidikoma (sekularizacije in desakralizacije sveta,
družbe in narave) povezan proces individualizacije. Avtonomizacijo
različnih področij in ustanov in njihovo desakraliziranost/sekular-
nost, razpoložljivost in spremenljivost spremlja (iz)postavitev posa-
meznika kot posameznika, vseh posameznikov kot svobodnih sub-
jektov in nosilcev nedotakljivih pravic in odgovornosti. Svoboda
takega posameznika znotraj avtonomnega področja religije in Cerk-
ve – in nasproti njemu – je izraz in način potrjevanja in utrjevanja
takega statusa posameznika v modernih družbah. Tak status je sicer
izražen in varovan tako s splošnimi deklaracijami o človekovih
pravicah kot z »institucionaliziranim individualizmom« v ustavnih
178
