Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 179
MARKO KER[EVAN
vanje med svetim in profanim/posvetnim/sekularnim poznajo vse
družbe. To razlikovanje pa ni nekaj statičnega, ampak je vsakokratni
rezultat procesov sakralizacije na eni strani in desakralizacije/seku-
larizacije na drugi. V vseh družbah imamo v načelu opraviti z obema
procesoma, ki neke stvari, pojave, ljudi vzpostavljajo kot svete –
ločene, nedotakljive, nerazpoložljive – in neke stvari, pojave, ljudi
(ponovno) vzpostavljajo in obnavljajo kot posvetne, profane, razpo-
ložljive. Konkretna analiza konkretnih družb mora ugotoviti, kaj in
kako se nekaj v teh družbah vzpostavlja in obnavlja kot sveto, kaj in
kako pa nekaj v teh družbah takega statusa nima ali ga izgublja.
Domet in obseg enega in drugega procesa je v različnih družbah
lahko zelo različen. Sekularizacija skratka ni pojem, s katerim bi
označevali le zgodovinske procese v modernih družbah, je obče-
religiološki pojem; ne sodi le v sociologijo in zgodovino religije
modernih družb, temveč je konstitutivni pojem obče religiologije in
obče sociologije.
Kakorkoli: nas tokrat vendarle zanima vprašanje sekularizacije
(in sakralizacije) v sodobnih zahodnih družbah z dominantno
krščansko religijsko tradicijo, posebej v Evropi, in odnos krščanskih
Cerkva do njega, ne pa splošne zadrege z uporabnostjo pojma seku-
larizacije in modernosti.
V čem naj bi se kazala sekularizacija v teh družbah oziroma kam
meri govor o naraščajoči sekularizaciji in doseženi sekularnosti teh
družb; kaj pomeni sekularizacijska teza v sodobnih razmerah teh
družb?
Seveda tudi tu ni enostavnega odgovora in soglasja, lahko pa kot
dovolj konvergentne in dovolj široko uveljavljene in utemeljene (v
različnih teoretskih perspektivah) navedemo vsaj nekatere značil-
nosti:
1. Osamosvajanje (v določenih okoliščinah se je govorilo tudi o
osvobajanju) različnih področij družbenega življenja, različnih ustanov in
samega načina življenja od religij in Cerkva, od dominacije njihovih vrednot,
norm, usmerjanja in nadzora. V tem smislu in okviru se govori o ločitvi
in ločenosti države, prava od religije in Cerkve, o avtonomiji umet-
nosti in znanosti nasproti njima. To osamosvajanje naj bi bilo le
posebno izrazit in zgodovinsko zgodnji primer modernizacije, za
177
vanje med svetim in profanim/posvetnim/sekularnim poznajo vse
družbe. To razlikovanje pa ni nekaj statičnega, ampak je vsakokratni
rezultat procesov sakralizacije na eni strani in desakralizacije/seku-
larizacije na drugi. V vseh družbah imamo v načelu opraviti z obema
procesoma, ki neke stvari, pojave, ljudi vzpostavljajo kot svete –
ločene, nedotakljive, nerazpoložljive – in neke stvari, pojave, ljudi
(ponovno) vzpostavljajo in obnavljajo kot posvetne, profane, razpo-
ložljive. Konkretna analiza konkretnih družb mora ugotoviti, kaj in
kako se nekaj v teh družbah vzpostavlja in obnavlja kot sveto, kaj in
kako pa nekaj v teh družbah takega statusa nima ali ga izgublja.
Domet in obseg enega in drugega procesa je v različnih družbah
lahko zelo različen. Sekularizacija skratka ni pojem, s katerim bi
označevali le zgodovinske procese v modernih družbah, je obče-
religiološki pojem; ne sodi le v sociologijo in zgodovino religije
modernih družb, temveč je konstitutivni pojem obče religiologije in
obče sociologije.
Kakorkoli: nas tokrat vendarle zanima vprašanje sekularizacije
(in sakralizacije) v sodobnih zahodnih družbah z dominantno
krščansko religijsko tradicijo, posebej v Evropi, in odnos krščanskih
Cerkva do njega, ne pa splošne zadrege z uporabnostjo pojma seku-
larizacije in modernosti.
V čem naj bi se kazala sekularizacija v teh družbah oziroma kam
meri govor o naraščajoči sekularizaciji in doseženi sekularnosti teh
družb; kaj pomeni sekularizacijska teza v sodobnih razmerah teh
družb?
Seveda tudi tu ni enostavnega odgovora in soglasja, lahko pa kot
dovolj konvergentne in dovolj široko uveljavljene in utemeljene (v
različnih teoretskih perspektivah) navedemo vsaj nekatere značil-
nosti:
1. Osamosvajanje (v določenih okoliščinah se je govorilo tudi o
osvobajanju) različnih področij družbenega življenja, različnih ustanov in
samega načina življenja od religij in Cerkva, od dominacije njihovih vrednot,
norm, usmerjanja in nadzora. V tem smislu in okviru se govori o ločitvi
in ločenosti države, prava od religije in Cerkve, o avtonomiji umet-
nosti in znanosti nasproti njima. To osamosvajanje naj bi bilo le
posebno izrazit in zgodovinsko zgodnji primer modernizacije, za
177
