Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 181
MARKO KER[EVAN
in zakonskih ureditvah, ki predpostavljajo svobodnega posameznika
in izhajajo iz njega. Kakor da sekularizacijo/desakralizacijo družbe
spremlja sakralizacija posameznika (izpostavljenega in nedotakljivega
v temeljnem/konstitutivnem statusu). Tak njegov status pa zato
posebej izpostavlja/posvečuje kot nedotakljivo tudi tisto njegovo
dejavnost, v kateri se posameznikova svoboda in nedotakljivost
posebej potrjujeta – to pa je ravno področje osebnih/zasebnih/
verskih opredelitev in izražanj. Sekularizacija/desakralizacija v za-
hodnih modernih družbah torej ne pomeni izginjanja religioznega,
svetega, ampak njegovo premeščanje ter spreminjanje načina in
področja njegovega izražanja: osnovna usmeritev tega procesa je
premeščanje svetega iz sveta narave (»odčaranje sveta«) in družbe
(sekularizacija družbenih ustanov in njihovih nosilcev) v svet svo-
bodnega posameznika. Lapidarno je to izrazil Luckmann: v moder-
nih družbah je sekularizirana družbena struktura, ne pa posamez-
nik; posameznik in njegovo samouresničevanje sta nova religiozna
tema.6 Na tem mestu ne bi razpravljal, kaj vse je prispevalo k temu
procesu in njegovim rezultatom. Naj samo spomnim in poudarim,
da so ga nakazovali in vsaj implicitno pojasnjevali – vsak iz svojih
teoretskih izhodišč – vsi trije sicer tako različni očetje sociologije,
ki/ko so govorili o nastajanju in značilnostih moderne družbe: tako
Marx kot Durkheim in Weber, vsa sveta trojica sociologije torej.
Weber se je, kakor je znano, posebej ukvarjal s prispevkom krščan-
stva, odločilno prav protestantskega, k odčaranju sveta in obliko-
vanju novega, modernega posameznikovega odnosa do Boga in sveta.
Na sledi njegove analize je torej zgrešeno govoriti o sekularizaciji in
desakralizaciji kot o dekristjanizaciji in o moderni zahodni družbi
kot dekristjanizirani družbi. Ker je Webrova tema in teza (o prote-
stantski etiki in duhu kapitalizma) vendarle dovolj znana (čeprav
zlasti pri nas pogosto napačno razumljena), citirajmo tokrat Durk-
heima in Marxa.
Durkheim izrecno govori o »kultu človeka« in o »načinu trans-
cendence, ki je v moderni družbi priznan človeški osebi in ki je zato
6 O tem že leta 1967 v delu Nevidna religija. Primerjaj slovenski prevod po zadnji
izdaji (Ljubljana: Krtina 1997).
179
in zakonskih ureditvah, ki predpostavljajo svobodnega posameznika
in izhajajo iz njega. Kakor da sekularizacijo/desakralizacijo družbe
spremlja sakralizacija posameznika (izpostavljenega in nedotakljivega
v temeljnem/konstitutivnem statusu). Tak njegov status pa zato
posebej izpostavlja/posvečuje kot nedotakljivo tudi tisto njegovo
dejavnost, v kateri se posameznikova svoboda in nedotakljivost
posebej potrjujeta – to pa je ravno področje osebnih/zasebnih/
verskih opredelitev in izražanj. Sekularizacija/desakralizacija v za-
hodnih modernih družbah torej ne pomeni izginjanja religioznega,
svetega, ampak njegovo premeščanje ter spreminjanje načina in
področja njegovega izražanja: osnovna usmeritev tega procesa je
premeščanje svetega iz sveta narave (»odčaranje sveta«) in družbe
(sekularizacija družbenih ustanov in njihovih nosilcev) v svet svo-
bodnega posameznika. Lapidarno je to izrazil Luckmann: v moder-
nih družbah je sekularizirana družbena struktura, ne pa posamez-
nik; posameznik in njegovo samouresničevanje sta nova religiozna
tema.6 Na tem mestu ne bi razpravljal, kaj vse je prispevalo k temu
procesu in njegovim rezultatom. Naj samo spomnim in poudarim,
da so ga nakazovali in vsaj implicitno pojasnjevali – vsak iz svojih
teoretskih izhodišč – vsi trije sicer tako različni očetje sociologije,
ki/ko so govorili o nastajanju in značilnostih moderne družbe: tako
Marx kot Durkheim in Weber, vsa sveta trojica sociologije torej.
Weber se je, kakor je znano, posebej ukvarjal s prispevkom krščan-
stva, odločilno prav protestantskega, k odčaranju sveta in obliko-
vanju novega, modernega posameznikovega odnosa do Boga in sveta.
Na sledi njegove analize je torej zgrešeno govoriti o sekularizaciji in
desakralizaciji kot o dekristjanizaciji in o moderni zahodni družbi
kot dekristjanizirani družbi. Ker je Webrova tema in teza (o prote-
stantski etiki in duhu kapitalizma) vendarle dovolj znana (čeprav
zlasti pri nas pogosto napačno razumljena), citirajmo tokrat Durk-
heima in Marxa.
Durkheim izrecno govori o »kultu človeka« in o »načinu trans-
cendence, ki je v moderni družbi priznan človeški osebi in ki je zato
6 O tem že leta 1967 v delu Nevidna religija. Primerjaj slovenski prevod po zadnji
izdaji (Ljubljana: Krtina 1997).
179
