Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 23
KARL W. SCHWARZ
svojo slovensko agendo utrdil skupnosti, ki so leta 1790 štele okrog
12.000 članov. Leta 1792 se Puconcem, Križevcem in Hodošu pridru-
žijo še Bodonci.
Jožefinska toleranca
Jožefinska politika do »nekatoličanov« je bila opisana s pojmom
tolerance.13 »Prava krščanska toleranca« naj bi bila ena od korenin
nove politike cesarja Jožefa II.: velika korist za religijo in državo, ki
izhaja iz prave krščanske tolerance, naj bi cesarja spodbudila, da je
odpravil pravno ilegalnost kriptoprotestantov svojih deželah. Na to
so se lahko oprli tudi evangeličani v Prekmurju in ustanovili tri
tolerančne skupnosti (občine, fare). Ne glede na svoj različni pravni
položaj v Ogrskem kraljestvu so postale uporabnice tolerance.
Toleranca takrat ni (bila) neka krepost in tudi nima pozitivne
konotacije, kakršno ima v sedanji govorni rabi; gre za pravni pojem
iz verskega prava Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. V
vestfalski mirovni pogodbi 1648 (IPO V, 34) je bilo zapisano, da naj
bodo tisti podložniki, katerih versko prakticiranje v normalnem letu
1624 še ni bilo ali ni bilo več opaženo, »popustljivo tolerirani«
(patienter tolerantur) in naj jim bo dovoljena domača/hišna verska
praksa (devotio domestica). Tako restriktivno razumevanje tolerance
je imel pred očmi cesarjev sodobnik Johann Wolfgang Goethe
(1749–1832), ko je izrekel znamenito pripombo: »Tolerirati, dopu-
ščati, pomeni žaliti.« Zato naj bo le nekaj prehodnega na poti k pri-
znanju.14
Jožefinska ureditev tolerance je izhajala iz pravnega miselnega
vzorca, ki se je uveljavil v cesarstvu. Husitska tradicija v njej ni imela
13 Primerjaj oba jubilejna zbornika, ki ju je izdal Peter F. Barton (Im Zeichen der
Toleranz; Im Lichte der Toleranz). Najnovejša dela: Gustav Reingrabner, Um
Glauben und Freiheit, Frankfurt/M: 2007, 79 ff; Christopher Link, Protestan-
tismus in Österreich, Wien 2007, 27 ff; isti, Kirchliche Rechtsgeschichte,
München 2010, 110 ff; Karl W. Schwarz, Zur Rechtsgeschichte des österreichi-
schen Protestantismus, v: ZRG Kan, Abt. 95 (2009), 554 ff.
14 Johann Wolfgang Goethe, izrek št. 875, v: Maxime und Reflexionen (= Münche-
ner Weksaufgabe XII), München 1998, 385.
21
svojo slovensko agendo utrdil skupnosti, ki so leta 1790 štele okrog
12.000 članov. Leta 1792 se Puconcem, Križevcem in Hodošu pridru-
žijo še Bodonci.
Jožefinska toleranca
Jožefinska politika do »nekatoličanov« je bila opisana s pojmom
tolerance.13 »Prava krščanska toleranca« naj bi bila ena od korenin
nove politike cesarja Jožefa II.: velika korist za religijo in državo, ki
izhaja iz prave krščanske tolerance, naj bi cesarja spodbudila, da je
odpravil pravno ilegalnost kriptoprotestantov svojih deželah. Na to
so se lahko oprli tudi evangeličani v Prekmurju in ustanovili tri
tolerančne skupnosti (občine, fare). Ne glede na svoj različni pravni
položaj v Ogrskem kraljestvu so postale uporabnice tolerance.
Toleranca takrat ni (bila) neka krepost in tudi nima pozitivne
konotacije, kakršno ima v sedanji govorni rabi; gre za pravni pojem
iz verskega prava Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. V
vestfalski mirovni pogodbi 1648 (IPO V, 34) je bilo zapisano, da naj
bodo tisti podložniki, katerih versko prakticiranje v normalnem letu
1624 še ni bilo ali ni bilo več opaženo, »popustljivo tolerirani«
(patienter tolerantur) in naj jim bo dovoljena domača/hišna verska
praksa (devotio domestica). Tako restriktivno razumevanje tolerance
je imel pred očmi cesarjev sodobnik Johann Wolfgang Goethe
(1749–1832), ko je izrekel znamenito pripombo: »Tolerirati, dopu-
ščati, pomeni žaliti.« Zato naj bo le nekaj prehodnega na poti k pri-
znanju.14
Jožefinska ureditev tolerance je izhajala iz pravnega miselnega
vzorca, ki se je uveljavil v cesarstvu. Husitska tradicija v njej ni imela
13 Primerjaj oba jubilejna zbornika, ki ju je izdal Peter F. Barton (Im Zeichen der
Toleranz; Im Lichte der Toleranz). Najnovejša dela: Gustav Reingrabner, Um
Glauben und Freiheit, Frankfurt/M: 2007, 79 ff; Christopher Link, Protestan-
tismus in Österreich, Wien 2007, 27 ff; isti, Kirchliche Rechtsgeschichte,
München 2010, 110 ff; Karl W. Schwarz, Zur Rechtsgeschichte des österreichi-
schen Protestantismus, v: ZRG Kan, Abt. 95 (2009), 554 ff.
14 Johann Wolfgang Goethe, izrek št. 875, v: Maxime und Reflexionen (= Münche-
ner Weksaufgabe XII), München 1998, 385.
21
