Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 199
JANEZ WEISS
novomeški prošt Jurij Graff in ga imel sedem dni zaprtega v Novem
mestu, še hujše pa je doživel januarja 1560, ko ga je pri Gornjem
Gradu z orožjem (sic!) ujel ljubljanski škof Peter von Seebach in ga
»imel 21 dni zaprtega v hudem mrazu ob vodi in suhem kruhu …
vendar je bil po pogovorih in iskrenih prošnjah deželnih gospodov
ponovno izpuščen«. Od tam se je odpravil v Ljubljano pisarju kranj-
skih deželnih stanov Klombnerju, ki je poročal: »Bil je 8 dni pri meni,
pozdravil sem ga, očistil in ponovno spravil k sebi […].« Nato je
Vlahovč odšel nazaj v Metliko, kjer je pridigal »božjo besedo še bolj
drzno kot poprej«. Njegova gorečnost pri reformacijskem delu je bila
očitna, Klombner pa ga je na več mestih imenoval »crainerische
martrer« (kranjski mučenik). Vlahovičeva izpustitev je očiten dokaz
podpore stanov in deželnega oskrbnika Jošta von Gallenberga, ki je
veljal za glavnega zaščitnika predikantov na Kranjskem.
V začetku leta 1563 je Vlahovič pridigal tudi po Hrvaškem. Slišati
ga je bilo v Zagrebu in v trdnjavi Cesargrad (Kaiserburg), nedaleč od
kranjsko-hrvaške meje, kjer je po njegovih besedah 251 ljudi prejelo
obhajilo pod obema podobama, tamkajšnji župnik pa naj bi zapustil
papeštvo in mu pomagal pri obhajanju. V istem letu ga je najti tudi
pod gradom Okić, kjer so ga poslušali Peter Erdödy, zagrebški škof
Matija Bruman (1558–1563) in vrsta uglednih hrvaških plemičev.
Zajamčili so mu tudi, da ga ne bodo več preganjali, saj je pridigal
resnico, vsi njegovi nasprotniki pa so ob tem molčali. Iz tega se zdi,
da ga v vsem tem času na Hrvaškem ni nihče oviral. Če iščemo
razloge za toleranco in razumevanje protestantskih idej pri sicer
izrazito katoliškem hrvaškem plemstvu, jih ne moremo iskati v
teoloških resnicah in razlagah ali v pridiganju v deželnem jeziku,
kar je že odlično opravljala glagoljaška duhovščina zagrebške in
senjske škofije, temveč v obljubi, da bo oznanjanje protestantskega
nauka spreobrnilo sultana in njegove podložnike ter prineslo tako
težko pričakovani in želeni mir. Eksistencialno osnovo tega plemstva
je namreč povsem uničil že stoletje trajajoči turški pritisk, tako se
zdi, da je bil ravno mir temeljna želja in potreba. Glede na vpletenost
Vlahoviča pri prevajanju in izdajanju protestantskega tiska ter
izvorni namen tega tiska lahko pričakujemo, da je v pridigah ozna-
njal to spreobrnitev in njej sledeči mir. Kakor je Klombner pisal
197
novomeški prošt Jurij Graff in ga imel sedem dni zaprtega v Novem
mestu, še hujše pa je doživel januarja 1560, ko ga je pri Gornjem
Gradu z orožjem (sic!) ujel ljubljanski škof Peter von Seebach in ga
»imel 21 dni zaprtega v hudem mrazu ob vodi in suhem kruhu …
vendar je bil po pogovorih in iskrenih prošnjah deželnih gospodov
ponovno izpuščen«. Od tam se je odpravil v Ljubljano pisarju kranj-
skih deželnih stanov Klombnerju, ki je poročal: »Bil je 8 dni pri meni,
pozdravil sem ga, očistil in ponovno spravil k sebi […].« Nato je
Vlahovč odšel nazaj v Metliko, kjer je pridigal »božjo besedo še bolj
drzno kot poprej«. Njegova gorečnost pri reformacijskem delu je bila
očitna, Klombner pa ga je na več mestih imenoval »crainerische
martrer« (kranjski mučenik). Vlahovičeva izpustitev je očiten dokaz
podpore stanov in deželnega oskrbnika Jošta von Gallenberga, ki je
veljal za glavnega zaščitnika predikantov na Kranjskem.
V začetku leta 1563 je Vlahovič pridigal tudi po Hrvaškem. Slišati
ga je bilo v Zagrebu in v trdnjavi Cesargrad (Kaiserburg), nedaleč od
kranjsko-hrvaške meje, kjer je po njegovih besedah 251 ljudi prejelo
obhajilo pod obema podobama, tamkajšnji župnik pa naj bi zapustil
papeštvo in mu pomagal pri obhajanju. V istem letu ga je najti tudi
pod gradom Okić, kjer so ga poslušali Peter Erdödy, zagrebški škof
Matija Bruman (1558–1563) in vrsta uglednih hrvaških plemičev.
Zajamčili so mu tudi, da ga ne bodo več preganjali, saj je pridigal
resnico, vsi njegovi nasprotniki pa so ob tem molčali. Iz tega se zdi,
da ga v vsem tem času na Hrvaškem ni nihče oviral. Če iščemo
razloge za toleranco in razumevanje protestantskih idej pri sicer
izrazito katoliškem hrvaškem plemstvu, jih ne moremo iskati v
teoloških resnicah in razlagah ali v pridiganju v deželnem jeziku,
kar je že odlično opravljala glagoljaška duhovščina zagrebške in
senjske škofije, temveč v obljubi, da bo oznanjanje protestantskega
nauka spreobrnilo sultana in njegove podložnike ter prineslo tako
težko pričakovani in želeni mir. Eksistencialno osnovo tega plemstva
je namreč povsem uničil že stoletje trajajoči turški pritisk, tako se
zdi, da je bil ravno mir temeljna želja in potreba. Glede na vpletenost
Vlahoviča pri prevajanju in izdajanju protestantskega tiska ter
izvorni namen tega tiska lahko pričakujemo, da je v pridigah ozna-
njal to spreobrnitev in njej sledeči mir. Kakor je Klombner pisal
197
