Page 200 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 200
[TUDIJSKI VE^ERI
baronu Ungnadu o prevodu v »turški jezik«: »Tako bo prvo Turkom
odvzeta moč in se bo dalo lepo pisati proti njim in Mahometa
[Mohameda] povsem zrušiti, kakor se tudi sedaj ruši papeža.« Ključ-
no orodje te spreobrnitve sultana so bile seveda knjige. V prvi
polovici 1563 tako najdemo Vlahoviča ponovno v Ljubljani, kjer je v
duhu odvzemanja moči Turkom prosil Klombnerja, naj posreduje pri
Ivanu Ungnadu, da dobi sto knjig, ki bi jih uskoška duhovnika
odnesla k patriarhu v Carigrad, s čimer bi se knjige razširile po
Turčiji.
Kljub vsemu pa je bilo kmalu jasno, da iz te ideje spreobrnitve
turškega sultana ne bo nič. Podvig je končno ugasnil s smrtjo Ivana
Ungnada decembra 1564, ko je delo na hrvaškem protestantskem
tisku obstalo, zavod v Urachu pa prenehal delovati. Vlahovičev
intenzivni angažma pri tem delu je prenehal. Ko je tri leta pozneje,
aprila 1567, umrl tudi ban Peter Erdödy je Vlahovič izgubil za-
ščitnika na Hrvaškem, od njegovega sina Tomaža Erdödya (ban
1583–1595, 1608–1614), ki je veljal za nasprotnika protestantov, pa
se ni mogel nadejati razumevanja ali zaščite. Vlahovičevega pridi-
ganja po Hrvaškem, razen pridiganja vojski v Vojni krajini po 1576,
tako ne srečamo več.
Njegovo bivanje v Metliki je bilo prvič postavljeno pod vprašaj s
splošnim ukazom deželnega kneza o pregonu predikantov okrog
leta 1567, ki ga omenja Vlahovič v svojem pisanju. »Nekaj preteklih
let sem se zaporedoma zadrževal v Metliki s krščanskimi pridigami,
med tem pa je prišel ponoven ukaz presvetlega kneza […] v njem pa
ni imenoval niti mene niti nikogar meni podobnega. Vendar so
moji nasprotniki v tem domnevali, da gre zame, nato sem se močno
branil in se v tej zadevi nisem hotel predati, dokler se niso taisti
pritožili pred deželnimi oblastmi te častitljive vojvodine Kranjske.
Nato so na določen dan semkaj v Metliko prišli gospodje komisarji
[…] da bi zaradi te zadeve mene, mestnega sodnika skupaj z njego-
vimi in nekaj duhovniki zaslišali enega zoper drugega. Pred milost-
nimi gospodi komisarji so nato javno priznali, da se niso pred
presvetlim knezom pritoževali čez mene ali me krivili, da moj nauk,
vera in hvala ne bi bili pravi, temveč [so me] javno pohvalili in
potrdili […]«. Vlahovič tako ni bil izgnan po dekretu kneza, kakor
198
baronu Ungnadu o prevodu v »turški jezik«: »Tako bo prvo Turkom
odvzeta moč in se bo dalo lepo pisati proti njim in Mahometa
[Mohameda] povsem zrušiti, kakor se tudi sedaj ruši papeža.« Ključ-
no orodje te spreobrnitve sultana so bile seveda knjige. V prvi
polovici 1563 tako najdemo Vlahoviča ponovno v Ljubljani, kjer je v
duhu odvzemanja moči Turkom prosil Klombnerja, naj posreduje pri
Ivanu Ungnadu, da dobi sto knjig, ki bi jih uskoška duhovnika
odnesla k patriarhu v Carigrad, s čimer bi se knjige razširile po
Turčiji.
Kljub vsemu pa je bilo kmalu jasno, da iz te ideje spreobrnitve
turškega sultana ne bo nič. Podvig je končno ugasnil s smrtjo Ivana
Ungnada decembra 1564, ko je delo na hrvaškem protestantskem
tisku obstalo, zavod v Urachu pa prenehal delovati. Vlahovičev
intenzivni angažma pri tem delu je prenehal. Ko je tri leta pozneje,
aprila 1567, umrl tudi ban Peter Erdödy je Vlahovič izgubil za-
ščitnika na Hrvaškem, od njegovega sina Tomaža Erdödya (ban
1583–1595, 1608–1614), ki je veljal za nasprotnika protestantov, pa
se ni mogel nadejati razumevanja ali zaščite. Vlahovičevega pridi-
ganja po Hrvaškem, razen pridiganja vojski v Vojni krajini po 1576,
tako ne srečamo več.
Njegovo bivanje v Metliki je bilo prvič postavljeno pod vprašaj s
splošnim ukazom deželnega kneza o pregonu predikantov okrog
leta 1567, ki ga omenja Vlahovič v svojem pisanju. »Nekaj preteklih
let sem se zaporedoma zadrževal v Metliki s krščanskimi pridigami,
med tem pa je prišel ponoven ukaz presvetlega kneza […] v njem pa
ni imenoval niti mene niti nikogar meni podobnega. Vendar so
moji nasprotniki v tem domnevali, da gre zame, nato sem se močno
branil in se v tej zadevi nisem hotel predati, dokler se niso taisti
pritožili pred deželnimi oblastmi te častitljive vojvodine Kranjske.
Nato so na določen dan semkaj v Metliko prišli gospodje komisarji
[…] da bi zaradi te zadeve mene, mestnega sodnika skupaj z njego-
vimi in nekaj duhovniki zaslišali enega zoper drugega. Pred milost-
nimi gospodi komisarji so nato javno priznali, da se niso pred
presvetlim knezom pritoževali čez mene ali me krivili, da moj nauk,
vera in hvala ne bi bili pravi, temveč [so me] javno pohvalili in
potrdili […]«. Vlahovič tako ni bil izgnan po dekretu kneza, kakor
198
