Page 201 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 201
JANEZ WEISS
srečamo v literaturi, temveč, kot je pisal, »sem se v tem kraju
[Metliki] […] še eno celo leto večidel nemoteno zadrževal, imam
pisni izkaz dobre vere od mestnega sodnika, da sem se spoštljivo
poslovil od njih«. Vlahovič je torej častno zapustil Metliko. Kdaj
točno je odšel, ne vemo, terminus ante quem pa je 25. oktober 1567,
s katerim je datirano njegovo pismo iz Novega mesta. Sledilo je
njegovo delo v Novem mestu in Brežicah.
Delo v Novem mestu in Brežicah (1567–1568–1574)
V Novem mestu je Vlahovič pridigal že leta 1559, ko ga je ujel in
zaprl prošt Jurij Graff (1560–1573). Redno pridiganje se je pričelo
verjetno še pred Vlahovičevim prihodom, saj so Novomeščani leta
1567 pisali, da je deželni knez »iz Novega mesta izgnal« predikante.
Izgon je seveda prizadel tamkajšnjo maloštevilno protestantsko
skupnost deželanov Dolnjekranjskega in meščanov Novega mesta,
ki so nato prosili deželne stanove za predikanta, in kakor pravi
Vlahovič sam: »Tedaj sem bil zaprošen, da pridem iz Metlike v Novo
mesto […].« Priselil se je skupaj z nekajčlansko družino.
Protestantska skupnost v Novem mestu ni imela cerkve za bogo-
služje in se tudi ni hotela dogovarjati ne z novomeško duhovščino
ne z mestnim sodnikom in svetom, zato je Vlahovič pričel pridigati
kar na prostem. Pisal je: »[…] sedaj, že nekaj preteklih nedelj, sem
pridigal na velikem trgu na balkonu hiše gospoda Scheyerja, nakar
ga je prošt poslal k mestnemu sodniku in mu ukazal, da mi mora
pridigo in podajanje zakramenta prepovedati. Tako ni po tem nihče
več prišel k meni in sem božjo zadevo zamenjal s šivanjem.« S tem
pa ni konec prigode s cerkvijo. Med novomeško skupnostjo se je
namreč zopet pojavila zamisel, da bi se polastili ene izmed manjših
cerkva. »Potem je bil moj nasvet, in tudi ponižna prošnja mene in
vseh pripadnikov krščanske vere v Novem mestu […] da se bi nasulo
peska ali suhega prosa v posode [lageln] in položilo v cerkvico, da
bodo v njej postavljene posode, kot da je v njih smodnik ter bil
prepovedan vstop z ognjem in se bi nato dalo nam ključ, torej bi mi
prišli v cerkev, da se ne bi več dalo na nas kazati, da pridigamo po
hišah.« Tako je pisal Vlahovič in opisoval zvijačo, s katero so se hoteli
199
srečamo v literaturi, temveč, kot je pisal, »sem se v tem kraju
[Metliki] […] še eno celo leto večidel nemoteno zadrževal, imam
pisni izkaz dobre vere od mestnega sodnika, da sem se spoštljivo
poslovil od njih«. Vlahovič je torej častno zapustil Metliko. Kdaj
točno je odšel, ne vemo, terminus ante quem pa je 25. oktober 1567,
s katerim je datirano njegovo pismo iz Novega mesta. Sledilo je
njegovo delo v Novem mestu in Brežicah.
Delo v Novem mestu in Brežicah (1567–1568–1574)
V Novem mestu je Vlahovič pridigal že leta 1559, ko ga je ujel in
zaprl prošt Jurij Graff (1560–1573). Redno pridiganje se je pričelo
verjetno še pred Vlahovičevim prihodom, saj so Novomeščani leta
1567 pisali, da je deželni knez »iz Novega mesta izgnal« predikante.
Izgon je seveda prizadel tamkajšnjo maloštevilno protestantsko
skupnost deželanov Dolnjekranjskega in meščanov Novega mesta,
ki so nato prosili deželne stanove za predikanta, in kakor pravi
Vlahovič sam: »Tedaj sem bil zaprošen, da pridem iz Metlike v Novo
mesto […].« Priselil se je skupaj z nekajčlansko družino.
Protestantska skupnost v Novem mestu ni imela cerkve za bogo-
služje in se tudi ni hotela dogovarjati ne z novomeško duhovščino
ne z mestnim sodnikom in svetom, zato je Vlahovič pričel pridigati
kar na prostem. Pisal je: »[…] sedaj, že nekaj preteklih nedelj, sem
pridigal na velikem trgu na balkonu hiše gospoda Scheyerja, nakar
ga je prošt poslal k mestnemu sodniku in mu ukazal, da mi mora
pridigo in podajanje zakramenta prepovedati. Tako ni po tem nihče
več prišel k meni in sem božjo zadevo zamenjal s šivanjem.« S tem
pa ni konec prigode s cerkvijo. Med novomeško skupnostjo se je
namreč zopet pojavila zamisel, da bi se polastili ene izmed manjših
cerkva. »Potem je bil moj nasvet, in tudi ponižna prošnja mene in
vseh pripadnikov krščanske vere v Novem mestu […] da se bi nasulo
peska ali suhega prosa v posode [lageln] in položilo v cerkvico, da
bodo v njej postavljene posode, kot da je v njih smodnik ter bil
prepovedan vstop z ognjem in se bi nato dalo nam ključ, torej bi mi
prišli v cerkev, da se ne bi več dalo na nas kazati, da pridigamo po
hišah.« Tako je pisal Vlahovič in opisoval zvijačo, s katero so se hoteli
199
