Page 202 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 202
[TUDIJSKI VE^ERI
polastiti ene izmed cerkva. Zvijača novomeških protestantov in
Vlahoviča pa očitno ni bila uspešna, novomeški protestanti niso
dobili cerkve, prošt Graff, ki je vse do leta 1573 služboval v Novem
mestu, pa je z mandatom svojega škofa oteževal nadaljnje Vlaho-
vičevo delo. Pridiganje in zbiranje se je tako najverjetneje nadaljevalo
v hišah novomeških protestantov in na plemiških posestvih, tako
pri cerkvi sv. Ane na bližnjem Grabnu, graščini v rokah plemenitih
Mordaxov.
Kot pravi Vlahovič, je božje delo zamenjal z obrtjo, vendar je še
vedno bil tarča novomeške duhovščine, kakor je pisal deželnim
stanovom: »Zaradi tožb Novomeščanov je od Njihove knežje pre-
svetlosti prišel dopis [bevelch], da sem bil iz Metlike izgnan, in ker
so me Novomeščani pri Njihovi knežji presvetlosti ovadili iz sovra-
štva, sem naredil tako kakor proti Metličanom, ki so se pritožili
zoper mene in apelirali pred več deželnimi oblastmi. Mene in Novo-
meščane so določeni komisarji […] sklicali in zaslišali, nato so
poročali, da zoper mene nimajo pred Njihovo knežjo presvetlostjo
nič za tožiti, tudi ne vedo o meni nič neprimernega reči in moj nauk,
pridige, življenje in ostale reči se jim zdijo primerne …«. Bil je torej
opran vsakršne krivde.
Za časa svojega bivanja v Novem mestu je Vlahovič ostajal v tesnih
stikih s skupnostjo v Metliki, poznal tamkajšnje razmere in občasno
potoval na Metliško. Verjetno se je na poti v Metliko ali domači
Ribnik leta 1568 zadrževal v Črnomlju, kjer je prišel v spor s tukajš-
njima predikantoma Mihaelom Grgičem (Gorgitsch) in Ivanom
Schweigerjem (Hanß Schweiger), saj je pisal v Ljubljano, da se oba
nekako čudno držita, ker pa je imel evangelijski učitelj v Črnomlju
kozo, je Vlahovič menil, da bi ga moral Grgič okregati.
Vprašati se moramo tudi o uspehu Vlahovičevega in Weixlerjevega
dela v Novem mestu, ki je viden iz števila pripadnikov nove vere.
Do določene mere lahko o številkah sklepamo po opisih, ki jih je v
80. letih 16. stoletja posredoval oglejski vizitator Bizancij. Številke
so seveda okvirne, vendar nam podajo podobo primerljivo majhnega
števila protestantov, ki so v Novem mestu šteli 30 družin, v bližnjih
Šmihelu 6 in Šmarjeti 2 hiši, v Krki (Obergurk) pa 30 kmečkih
družin. Gruden tako ocenjuje, da uspehi njunega dela niso bili
200
polastiti ene izmed cerkva. Zvijača novomeških protestantov in
Vlahoviča pa očitno ni bila uspešna, novomeški protestanti niso
dobili cerkve, prošt Graff, ki je vse do leta 1573 služboval v Novem
mestu, pa je z mandatom svojega škofa oteževal nadaljnje Vlaho-
vičevo delo. Pridiganje in zbiranje se je tako najverjetneje nadaljevalo
v hišah novomeških protestantov in na plemiških posestvih, tako
pri cerkvi sv. Ane na bližnjem Grabnu, graščini v rokah plemenitih
Mordaxov.
Kot pravi Vlahovič, je božje delo zamenjal z obrtjo, vendar je še
vedno bil tarča novomeške duhovščine, kakor je pisal deželnim
stanovom: »Zaradi tožb Novomeščanov je od Njihove knežje pre-
svetlosti prišel dopis [bevelch], da sem bil iz Metlike izgnan, in ker
so me Novomeščani pri Njihovi knežji presvetlosti ovadili iz sovra-
štva, sem naredil tako kakor proti Metličanom, ki so se pritožili
zoper mene in apelirali pred več deželnimi oblastmi. Mene in Novo-
meščane so določeni komisarji […] sklicali in zaslišali, nato so
poročali, da zoper mene nimajo pred Njihovo knežjo presvetlostjo
nič za tožiti, tudi ne vedo o meni nič neprimernega reči in moj nauk,
pridige, življenje in ostale reči se jim zdijo primerne …«. Bil je torej
opran vsakršne krivde.
Za časa svojega bivanja v Novem mestu je Vlahovič ostajal v tesnih
stikih s skupnostjo v Metliki, poznal tamkajšnje razmere in občasno
potoval na Metliško. Verjetno se je na poti v Metliko ali domači
Ribnik leta 1568 zadrževal v Črnomlju, kjer je prišel v spor s tukajš-
njima predikantoma Mihaelom Grgičem (Gorgitsch) in Ivanom
Schweigerjem (Hanß Schweiger), saj je pisal v Ljubljano, da se oba
nekako čudno držita, ker pa je imel evangelijski učitelj v Črnomlju
kozo, je Vlahovič menil, da bi ga moral Grgič okregati.
Vprašati se moramo tudi o uspehu Vlahovičevega in Weixlerjevega
dela v Novem mestu, ki je viden iz števila pripadnikov nove vere.
Do določene mere lahko o številkah sklepamo po opisih, ki jih je v
80. letih 16. stoletja posredoval oglejski vizitator Bizancij. Številke
so seveda okvirne, vendar nam podajo podobo primerljivo majhnega
števila protestantov, ki so v Novem mestu šteli 30 družin, v bližnjih
Šmihelu 6 in Šmarjeti 2 hiši, v Krki (Obergurk) pa 30 kmečkih
družin. Gruden tako ocenjuje, da uspehi njunega dela niso bili
200
