Page 24 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 24
RAZPRAVE, [TUDIJE
mesta; ignorirala je dejstva, da je na Češkem že v 15. stoletju prišlo
do verskopravnega pluralizma (verski mir v Kutni Hori 1485). V eni
točki pa je presegla ozke meje verskega prava cesarstva. Jožef II. je
namreč suvereno obšel določila vestfalskega miru (VII § 2), da v
cesarstvu razen luteranske in reformirane (kalvinske) ne more biti
sprejeta nobena druga veroizpoved. V svoj koncept je vključil tudi z
Rimom nezdružene grke (pravoslavne), še več, grška skupnost sv.
Jurija na Dunaju je dobila celo pravico do javnega bogoslužja (exer-
citium religionis publicum).15 Zato lahko najdemo na fasadi hiše na
dunajskem Fleischmarktu napis, s katerim so uporabniki toleranč-
nega patenta izrazili posebno počastitev cesarja. Podobne napisa
najdemo tudi v evangeličanskih tolerančnih skupnostih: »Ta hiša je
minljiva, toda Jožefova slava ni, dal nam je toleranco, ki daje nesmrt-
nost.«16 Nasprotno pa Jožef II. ni vključil čeških bratov. S težkim
srcem so se morali odločati med AB in HB, med Augsburško vero-
izpovedjo (1530) in Drugo helvetsko veroizpovedjo (Confessio Helvetica
Posterior,1566). To je pripeljalo do verskih sporov, ki jih je še danes
občutiti na Češkem in Moravskem.
Cesar Jožef II. se je gibal v podedovanih okvirih. Kanonistika je z
uporabo sheme o pravilu in izjemi dala vladarju pravico, da sme v
primerih inevitabilis necessitatis, neizogibne nujnosti – če ne zmore
drugače preprečiti še večje škode za religijo – podložnikom, ki ne
sprejemajo »prave« religije, dovoliti svobodno izvajanje njihove
religije.17 Jožefinska ureditev je natanko ustrezala odnosom med
pravilom in izjemo: upoštevala je napotilo o dovolitvi manjšega zla,
da bi preprečili večje (minus malum permittitur, ut evitetur maius) in
razliko med religio vera in religio falsa. Bila je še milje daleč od pruske
drže, ki sicer tudi ni izenačevala tolerance z ravnodušnostjo, se je pa
vendarle približala legitimnosti verskega pluralizma, kot lahko
15 Ernst Christopher Suttner, Die Toleranzgesetzgebung Josephs II. und die Orto-
doxie in Habsburgerreich. V: Im Zeichen der Toleranz (kot v op. 13), 93-100.
16 Alexander Hanisch-Wolfram/WilhelmWadl (ur.), Glaubwürdig bleiben. 500 Jahre
protestantisches Abenteuer. Katalog zur Kärtner Landesaustellung Fresach 2011,
Klagenfurt 2011, 119.
17 Stephan von Rautenstrauch, Synopsis Juris Ecclesiastici Publici et Privati, guod
per terras haereditarias Augustissimae Imperatricis Mar. Theresiae obtinet,
Vindobonae 1776, P. III n. 146.
22
mesta; ignorirala je dejstva, da je na Češkem že v 15. stoletju prišlo
do verskopravnega pluralizma (verski mir v Kutni Hori 1485). V eni
točki pa je presegla ozke meje verskega prava cesarstva. Jožef II. je
namreč suvereno obšel določila vestfalskega miru (VII § 2), da v
cesarstvu razen luteranske in reformirane (kalvinske) ne more biti
sprejeta nobena druga veroizpoved. V svoj koncept je vključil tudi z
Rimom nezdružene grke (pravoslavne), še več, grška skupnost sv.
Jurija na Dunaju je dobila celo pravico do javnega bogoslužja (exer-
citium religionis publicum).15 Zato lahko najdemo na fasadi hiše na
dunajskem Fleischmarktu napis, s katerim so uporabniki toleranč-
nega patenta izrazili posebno počastitev cesarja. Podobne napisa
najdemo tudi v evangeličanskih tolerančnih skupnostih: »Ta hiša je
minljiva, toda Jožefova slava ni, dal nam je toleranco, ki daje nesmrt-
nost.«16 Nasprotno pa Jožef II. ni vključil čeških bratov. S težkim
srcem so se morali odločati med AB in HB, med Augsburško vero-
izpovedjo (1530) in Drugo helvetsko veroizpovedjo (Confessio Helvetica
Posterior,1566). To je pripeljalo do verskih sporov, ki jih je še danes
občutiti na Češkem in Moravskem.
Cesar Jožef II. se je gibal v podedovanih okvirih. Kanonistika je z
uporabo sheme o pravilu in izjemi dala vladarju pravico, da sme v
primerih inevitabilis necessitatis, neizogibne nujnosti – če ne zmore
drugače preprečiti še večje škode za religijo – podložnikom, ki ne
sprejemajo »prave« religije, dovoliti svobodno izvajanje njihove
religije.17 Jožefinska ureditev je natanko ustrezala odnosom med
pravilom in izjemo: upoštevala je napotilo o dovolitvi manjšega zla,
da bi preprečili večje (minus malum permittitur, ut evitetur maius) in
razliko med religio vera in religio falsa. Bila je še milje daleč od pruske
drže, ki sicer tudi ni izenačevala tolerance z ravnodušnostjo, se je pa
vendarle približala legitimnosti verskega pluralizma, kot lahko
15 Ernst Christopher Suttner, Die Toleranzgesetzgebung Josephs II. und die Orto-
doxie in Habsburgerreich. V: Im Zeichen der Toleranz (kot v op. 13), 93-100.
16 Alexander Hanisch-Wolfram/WilhelmWadl (ur.), Glaubwürdig bleiben. 500 Jahre
protestantisches Abenteuer. Katalog zur Kärtner Landesaustellung Fresach 2011,
Klagenfurt 2011, 119.
17 Stephan von Rautenstrauch, Synopsis Juris Ecclesiastici Publici et Privati, guod
per terras haereditarias Augustissimae Imperatricis Mar. Theresiae obtinet,
Vindobonae 1776, P. III n. 146.
22
