Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 25
KARL W. SCHWARZ
spoznamo, denimo, iz opazke kralja Friderika II. (Berlin 22. junija
1740):18 »Vse religije morajo biti tolerirane in fiscal [davčni urad]
mora le paziti, da nobeden ne škoduje drugemu, kajti tu se mora
vsak zveličati na svoj način (Hier muss ein jeder nach seiner Fasson
Selisch werden).«
Pred tako politiko bi se Marija Terezija lahko le pokrižala.
Sumila je svojega sina, da hoče slediti vzgledu pruskega kralja,
deklariranega kralja razsvetljenstva. Leta 1777 je zaradi trde poli-
tike svoje matere do kriptoprotestantizma hotel Jožef odstopiti od
svojega sovladarstva, a je vendar čutil veliko potrebo, da mater
pomiri in ji dokaže svojo pravovernost.19 V primerjavi z jasno ure-
jenim svetom Marije Terezije, ki se je še čutila osebno odgovorno za
večno blaženost svojih podložnikov, je Jožef že šel korak dalje. V svojem
izobraževanju za vladarskega naslednika se je seznanil z naravno-
pravno šolo zgodnjega nemškega razsvetljenstva, s spoznanjem Sa-
muela von Pufendorfa (1632–1694), da države niso bile ustanovljene
zaradi religije.20 Če pa to drži, potem tudi skrb za zveličanje duš
podložnikov ne sodi med legitimne državne naloge. Jožef II. je pri
takih sklepanjih še zelo previden, vsekakor pa najdemo take tone v
vznemirljivem dopisovanju z materjo za božič 1777. Predvsem se je
moral truditi, da dokaže, kako pojma tolerance ne gre zamenjavati
z ravnodušnostjo. Pisal je, da bo storil vse, da bodo podložniki
sprejemali njegovo in materino veroizpoved in da bo dosežena
»dobra enotnost v religiji« (kar je bil ključni varnostnopolitični
postulat). Toda tega ni bilo mogoče doseči – niti z misijonskimi
postajami ali »hišami za spreobračanje« niti s preseljevanjem pro-
testantov na Sedmograško (nazadnje iz Štajerske leta 177621). In
18 Heribert Raab (ur.), Kirche und Staat, München 1966, 194.
19 Heinrich Lutz, Das Toleranzpatent von 1781 im Kontext der europäischen
Aufklärung (1981), ponatis v: isti, Politik, Kultur und Religion im Werdeprozess
der frühen Neuzeit, Klagenfurt 1982, 292-306, 296 ff.
20 Christopher Link, Josephinische Toleranzpatente (1781) und Wöllnersches
Religionsedikt (1788), v : Harm Klueting (ur.), Irenik und Antikonfessionalismus
im 17.und 18. Jahrhundert, Hildesheim 2003, 295-324, 299; isti, Kirchliche
Rechtsgeschichte, München 2010, 100 ff.
21 Dieter Knall, Aus der Heimat gedrängt. Zwangsumsiedlung steirischer Prote-
stanten nach Siebenbürgen unter Maria Theresia, Graz 2002.
23
spoznamo, denimo, iz opazke kralja Friderika II. (Berlin 22. junija
1740):18 »Vse religije morajo biti tolerirane in fiscal [davčni urad]
mora le paziti, da nobeden ne škoduje drugemu, kajti tu se mora
vsak zveličati na svoj način (Hier muss ein jeder nach seiner Fasson
Selisch werden).«
Pred tako politiko bi se Marija Terezija lahko le pokrižala.
Sumila je svojega sina, da hoče slediti vzgledu pruskega kralja,
deklariranega kralja razsvetljenstva. Leta 1777 je zaradi trde poli-
tike svoje matere do kriptoprotestantizma hotel Jožef odstopiti od
svojega sovladarstva, a je vendar čutil veliko potrebo, da mater
pomiri in ji dokaže svojo pravovernost.19 V primerjavi z jasno ure-
jenim svetom Marije Terezije, ki se je še čutila osebno odgovorno za
večno blaženost svojih podložnikov, je Jožef že šel korak dalje. V svojem
izobraževanju za vladarskega naslednika se je seznanil z naravno-
pravno šolo zgodnjega nemškega razsvetljenstva, s spoznanjem Sa-
muela von Pufendorfa (1632–1694), da države niso bile ustanovljene
zaradi religije.20 Če pa to drži, potem tudi skrb za zveličanje duš
podložnikov ne sodi med legitimne državne naloge. Jožef II. je pri
takih sklepanjih še zelo previden, vsekakor pa najdemo take tone v
vznemirljivem dopisovanju z materjo za božič 1777. Predvsem se je
moral truditi, da dokaže, kako pojma tolerance ne gre zamenjavati
z ravnodušnostjo. Pisal je, da bo storil vse, da bodo podložniki
sprejemali njegovo in materino veroizpoved in da bo dosežena
»dobra enotnost v religiji« (kar je bil ključni varnostnopolitični
postulat). Toda tega ni bilo mogoče doseči – niti z misijonskimi
postajami ali »hišami za spreobračanje« niti s preseljevanjem pro-
testantov na Sedmograško (nazadnje iz Štajerske leta 177621). In
18 Heribert Raab (ur.), Kirche und Staat, München 1966, 194.
19 Heinrich Lutz, Das Toleranzpatent von 1781 im Kontext der europäischen
Aufklärung (1981), ponatis v: isti, Politik, Kultur und Religion im Werdeprozess
der frühen Neuzeit, Klagenfurt 1982, 292-306, 296 ff.
20 Christopher Link, Josephinische Toleranzpatente (1781) und Wöllnersches
Religionsedikt (1788), v : Harm Klueting (ur.), Irenik und Antikonfessionalismus
im 17.und 18. Jahrhundert, Hildesheim 2003, 295-324, 299; isti, Kirchliche
Rechtsgeschichte, München 2010, 100 ff.
21 Dieter Knall, Aus der Heimat gedrängt. Zwangsumsiedlung steirischer Prote-
stanten nach Siebenbürgen unter Maria Theresia, Graz 2002.
23
