Page 26 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 26
RAZPRAVE, [TUDIJE
ker so bili – kot je nekoč priostreno zapisal zgodovinar – »vlada
zbegana, uradi nemočni, odredbe neuspešne, kazni neučinkovite in
upanje na rekatolizacijo brezizgledno«,22 je cesar vrata za izjemo od
pravila širše odprl. Izjema se je seveda morala pojmovno vezati na
pravilo: »izjema« so bili v jožefinskem uradniškem jeziku zato »ne-
katoličani«.
Patosu uradnih utemeljitev tolerance so v patentu sledila izved-
bena določila, ki so opisala ozek okvir dopuščenega. Zaradi teh ozkih
meja se ni zaman govorilo o »nedokončani toleranci« oz. »nepopolni
toleranci«. Značilen izraz so te restrikcije dobile s pojmom exercitium
religionis privatum, »zasebno prakticiranje religije«, ki je bilo omejeno
s predpravicami vladajoče religije. Ni šlo za toleriranje nekatoliških
konkurenčnih Cerkva, temveč se je le dopuščala strpnost na ravni
individualnih pravic.23 Nekatoličanom, ki so se razhajali z veroiz-
povedjo deželnega gospoda (v tolerančnem patentu so bili našteti
pripadniki augsburške in helvetske veroizpovedi ter grško pravo-
slavni), je bilo po najvišji vladarski milosti dopuščeno njihovo versko
stanje. Vladarja k temu ni prisililo imperialno versko pravo; toda
versko pravo dokumentov cesarstva je bilo dopolnjeno in preseženo
z naravnopravnim pogledom, ki je uporabljal pojem nujne tolerance
(tolerantia necessaria).24 Pod naravnopravnim predznakom pa je lahko
iz tolerance izšla stalna pravica (ius perpetuum), ki je cesar ni več smel
prekršiti, kljub svoji temeljni obveznosti, da ščiti »pravo« in »edino
zveličavno« Cerkev (advocatia ecclesiae). Po letu 1830 je državnopravna
argumentacija navezala na to.
22 Reinhard Joseph Wolny, Die josephinische Toleranz unter besonderen Be-
rücksichtigung ihres geistlichen Wegbereiters Johann Leopold Hay, München
1973, 65.
23 Inge Gampl, Staat - Kirche - Individuum in der Rechtsgeschichte Österreichs
zwischen Reformation und Revolution, Wien-Köln-Graz 1984, 99.
24 Erika Weinzierl, Der Toleranzbegriff in der österreichischen Kirchenpolitik
(1965), ponatis v: Ecclesia semper reformanda, Wien-Salzburg 1985, 153-168;
Peter Landau, Zu den geistigen Grundlagen des Toleranzpatents Josephs II:
(1981), ponatis v: isti, Grundlagen und Geschichte des evangelischen Kirchen-
rechts und Staatskirchenrechts, Tübingen 2008, 348-363; Peter Leisching, Der
Toleranzgedanke und seine Bedeutung für Überwindung des Staatskirchentums
in der Monarchia Austriaca, v: ZRG Kan, Abt. 80 (1994), 405-421,415 ff.
24
ker so bili – kot je nekoč priostreno zapisal zgodovinar – »vlada
zbegana, uradi nemočni, odredbe neuspešne, kazni neučinkovite in
upanje na rekatolizacijo brezizgledno«,22 je cesar vrata za izjemo od
pravila širše odprl. Izjema se je seveda morala pojmovno vezati na
pravilo: »izjema« so bili v jožefinskem uradniškem jeziku zato »ne-
katoličani«.
Patosu uradnih utemeljitev tolerance so v patentu sledila izved-
bena določila, ki so opisala ozek okvir dopuščenega. Zaradi teh ozkih
meja se ni zaman govorilo o »nedokončani toleranci« oz. »nepopolni
toleranci«. Značilen izraz so te restrikcije dobile s pojmom exercitium
religionis privatum, »zasebno prakticiranje religije«, ki je bilo omejeno
s predpravicami vladajoče religije. Ni šlo za toleriranje nekatoliških
konkurenčnih Cerkva, temveč se je le dopuščala strpnost na ravni
individualnih pravic.23 Nekatoličanom, ki so se razhajali z veroiz-
povedjo deželnega gospoda (v tolerančnem patentu so bili našteti
pripadniki augsburške in helvetske veroizpovedi ter grško pravo-
slavni), je bilo po najvišji vladarski milosti dopuščeno njihovo versko
stanje. Vladarja k temu ni prisililo imperialno versko pravo; toda
versko pravo dokumentov cesarstva je bilo dopolnjeno in preseženo
z naravnopravnim pogledom, ki je uporabljal pojem nujne tolerance
(tolerantia necessaria).24 Pod naravnopravnim predznakom pa je lahko
iz tolerance izšla stalna pravica (ius perpetuum), ki je cesar ni več smel
prekršiti, kljub svoji temeljni obveznosti, da ščiti »pravo« in »edino
zveličavno« Cerkev (advocatia ecclesiae). Po letu 1830 je državnopravna
argumentacija navezala na to.
22 Reinhard Joseph Wolny, Die josephinische Toleranz unter besonderen Be-
rücksichtigung ihres geistlichen Wegbereiters Johann Leopold Hay, München
1973, 65.
23 Inge Gampl, Staat - Kirche - Individuum in der Rechtsgeschichte Österreichs
zwischen Reformation und Revolution, Wien-Köln-Graz 1984, 99.
24 Erika Weinzierl, Der Toleranzbegriff in der österreichischen Kirchenpolitik
(1965), ponatis v: Ecclesia semper reformanda, Wien-Salzburg 1985, 153-168;
Peter Landau, Zu den geistigen Grundlagen des Toleranzpatents Josephs II:
(1981), ponatis v: isti, Grundlagen und Geschichte des evangelischen Kirchen-
rechts und Staatskirchenrechts, Tübingen 2008, 348-363; Peter Leisching, Der
Toleranzgedanke und seine Bedeutung für Überwindung des Staatskirchentums
in der Monarchia Austriaca, v: ZRG Kan, Abt. 80 (1994), 405-421,415 ff.
24
