Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 29
KARL W. SCHWARZ
vsakemu mestu in deželi njihove prakse in navade.«31 Reformatorji
so zakonsko zvezo izvzeli iz zveličavnega reda in jo v smislu svoje
hermenevtične koncepcije nauka o dveh kraljestvih in dveh vla-
davinah pridružili posvetni vladavini in s tem pravnemu redu in
zakonodaji posvetnih oblasti; cerkvene poroke so opredelili kot
blagoslovitev po sklenitvi zakonske zveze. Na tej osnovi so se evan-
geličanski teologi pogosto opredeljevali in glasovali za sekularizi-
ranje zakonskega prava.
Zakonski patent iz 1783 je zakonsko pravo sicer prenesel v pristoj-
nost države, toda vsebinsko je potrdil cerkveno pristojnost za skle-
panje zakonskih zvez in vodenje matičnih knjig. Tudi Splošni držav-
ljanski zakonik (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch – AGBG) iz leta
1811 vsebuje nosilno misel o konfesionalno različnem zakonskem
pravu z različno pravno ureditvijo razveze in ločitve zakonske zveze
za katoličane, protestante in jude.32
Medkonfesionalni mešani zakoni so bili podrejeni obvezni obliki:
da bi bili veljavni, so morali biti sklenjeni pred rimskokatoliškim
duhovnikom in v navzočnosti vsaj dveh prič. Tako je namreč določal
dekret tridentinskega koncila (11. 1. 1563), da bi zajezil tajne poroke
oziroma zakonske zveze. Nameravana zakonska pravna razjasnitev
z uvedbo obvezne oblike pa je uspela le na »tridentinskih« območjih,
ne pa v protestantskih deželah, kjer omenjeni dekret ni bil razglašen
s prižnice in zato tudi ni dobil veljave. V Nemčiji in na Nizozemskem
so zaradi mešane konfesionalne sestave prebivalstva zato sklepali
zakonske zveze, ne da bi se držali tridentinske oblike. Pravna nego-
tovost, ki je iz tega izhajala, je bila odpravljena šele s papeško izjavo
31 Martin Luther, Traubuchlein für die einfältigen Pfarrern. Weimarer Gesamt-
ausgabe XXX/3, 74 ff; Vom ehelichen Leben (1522), prav tam X/2, 283; Von
Ehesachen (1530), prav tam XXX/3, 205. O tem Albert Stein, Luther über
Eherecht und Juristen, v: Helmar Junghans, Leben und Werk Martin Luthers
von 1526-1546, Berlin 1983, 171-185, 781 ff (opombe); Karl Heinz Selge, Ehe
als Lebensbund. Die Unauf löslichkeit der Ehe als Herausforderung für den
Dialog zwischen katholischer und evangelisch–lutherischen Theologie, Frank-
furt/M 1999, 77 ff.
32 Stefan Shima, Das Eherecht des ABGB 1811, v: Tagungsprotokoll »Eherecht
von 1811 bis 2011«. Historische Entwicklungen und aktuelle Herausforderun-
gen, Wien 2012.
27
vsakemu mestu in deželi njihove prakse in navade.«31 Reformatorji
so zakonsko zvezo izvzeli iz zveličavnega reda in jo v smislu svoje
hermenevtične koncepcije nauka o dveh kraljestvih in dveh vla-
davinah pridružili posvetni vladavini in s tem pravnemu redu in
zakonodaji posvetnih oblasti; cerkvene poroke so opredelili kot
blagoslovitev po sklenitvi zakonske zveze. Na tej osnovi so se evan-
geličanski teologi pogosto opredeljevali in glasovali za sekularizi-
ranje zakonskega prava.
Zakonski patent iz 1783 je zakonsko pravo sicer prenesel v pristoj-
nost države, toda vsebinsko je potrdil cerkveno pristojnost za skle-
panje zakonskih zvez in vodenje matičnih knjig. Tudi Splošni držav-
ljanski zakonik (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch – AGBG) iz leta
1811 vsebuje nosilno misel o konfesionalno različnem zakonskem
pravu z različno pravno ureditvijo razveze in ločitve zakonske zveze
za katoličane, protestante in jude.32
Medkonfesionalni mešani zakoni so bili podrejeni obvezni obliki:
da bi bili veljavni, so morali biti sklenjeni pred rimskokatoliškim
duhovnikom in v navzočnosti vsaj dveh prič. Tako je namreč določal
dekret tridentinskega koncila (11. 1. 1563), da bi zajezil tajne poroke
oziroma zakonske zveze. Nameravana zakonska pravna razjasnitev
z uvedbo obvezne oblike pa je uspela le na »tridentinskih« območjih,
ne pa v protestantskih deželah, kjer omenjeni dekret ni bil razglašen
s prižnice in zato tudi ni dobil veljave. V Nemčiji in na Nizozemskem
so zaradi mešane konfesionalne sestave prebivalstva zato sklepali
zakonske zveze, ne da bi se držali tridentinske oblike. Pravna nego-
tovost, ki je iz tega izhajala, je bila odpravljena šele s papeško izjavo
31 Martin Luther, Traubuchlein für die einfältigen Pfarrern. Weimarer Gesamt-
ausgabe XXX/3, 74 ff; Vom ehelichen Leben (1522), prav tam X/2, 283; Von
Ehesachen (1530), prav tam XXX/3, 205. O tem Albert Stein, Luther über
Eherecht und Juristen, v: Helmar Junghans, Leben und Werk Martin Luthers
von 1526-1546, Berlin 1983, 171-185, 781 ff (opombe); Karl Heinz Selge, Ehe
als Lebensbund. Die Unauf löslichkeit der Ehe als Herausforderung für den
Dialog zwischen katholischer und evangelisch–lutherischen Theologie, Frank-
furt/M 1999, 77 ff.
32 Stefan Shima, Das Eherecht des ABGB 1811, v: Tagungsprotokoll »Eherecht
von 1811 bis 2011«. Historische Entwicklungen und aktuelle Herausforderun-
gen, Wien 2012.
27
