Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 31
KARL W. SCHWARZ
da ne bo prišlo do odpada od katoliške vere in ob obljubi obeh
zakoncev, da bosta vse otroke katoliško krstila in vzgajala.36
Tolerančni patent pa je temu nasprotno odredil, da je treba take
zaveze o vzgoji opustiti. Uveljavil je pravilo, da morajo vsi otroci na-
slediti veroizpoved katoliškega očeta, v nasprotnem primeru – neka-
toliškega očeta – pa velja načelo: sexus sexum sequitur, torej veroizpoved
sinov po (nekatoliškem) očetu in hčera po (katoliški) materi.
Konflikti zato seveda niso izostali. Čeprav je cesar odredil, da se z
državne strani omenjene zaveze (reverzi) ne smejo zahtevati, to ni
bila ovira, da jih kljub prepovedi v cerkvi ne bi vendarle zahtevali kot
pogoj za dovoljenje ali jih nekatoliškim partnerjem »priporočali«
kot njihovo prostovoljno dejanje.37 Ali naj se katoliški župnik kot
državni poročni organ – ki se v tej vlogi zadovoljuje z ugotovitvijo
soglasja zakoncev o njuni zvezi (pasivna asistenca) – drži kanonskega
prava ali naj ga kot državni poročni organ ne upošteva? V osebi
duhovnika se trejo različne zahteve in pričakovanja države in Cerkve,
kar obremenjuje njegovo vest. Lahko izhajamo iz tega, da zaveze o
vzgoji s tolerančnim patentom niso bile odpravljene ne na Ogrskem
ne v Avstriji. Velja tudi ugotoviti, da je bila nekatoliška vzgoja otrok,
ki jo tolerančni patent ureja po načelu sexus sexum sequitur, zgolj
»opolnomočenje« nekatoliških očetov, da smejo nekatoliško vzgajati
sinove, ni pa bila razumljena kot strikten ukaz. Dva dvorna dekreta
iz jožefinskega desetletja (1785 in 1788) izrecno določata, da lahko
katoliški duhovniki opominjajo katoliškega partnerja, da je po vesti
dolžan vzgajati vse otroke.38 Ne vemo pa, koliko so se ti dekreti
dejansko uresničevali.
Ali: kako je bilo z mešanimi zakoni, ki so bili sklenjeni nelegalno
pred nekatoliškim verskim uslužbencem (da uporabim sodoben
izraz) in ne pred rimskokatoliškim službujočim župnikom (parochus
ordinarius)? Največkrat je bila prav zahtevana zaveza (o vzgoji otrok)
36 Karl Theodor Geringer, Die Konfessionsbestimmung bei Kindern aus gemisch-
ten Ehen in der Zeit zwischen dem Konzil von Trident und dem Ende der
Glaubenskriege, v Fides et Ius. Festschrift für Georg May zum 65. Geburtstag,
Regensburg 1991, 303-316.
37 Gampl, Staat - Kirche - Individuum (kot v op. 23),176.
38 Primetshofer, Rechtsgeschichte der gemischten Ehen, 61.
29
da ne bo prišlo do odpada od katoliške vere in ob obljubi obeh
zakoncev, da bosta vse otroke katoliško krstila in vzgajala.36
Tolerančni patent pa je temu nasprotno odredil, da je treba take
zaveze o vzgoji opustiti. Uveljavil je pravilo, da morajo vsi otroci na-
slediti veroizpoved katoliškega očeta, v nasprotnem primeru – neka-
toliškega očeta – pa velja načelo: sexus sexum sequitur, torej veroizpoved
sinov po (nekatoliškem) očetu in hčera po (katoliški) materi.
Konflikti zato seveda niso izostali. Čeprav je cesar odredil, da se z
državne strani omenjene zaveze (reverzi) ne smejo zahtevati, to ni
bila ovira, da jih kljub prepovedi v cerkvi ne bi vendarle zahtevali kot
pogoj za dovoljenje ali jih nekatoliškim partnerjem »priporočali«
kot njihovo prostovoljno dejanje.37 Ali naj se katoliški župnik kot
državni poročni organ – ki se v tej vlogi zadovoljuje z ugotovitvijo
soglasja zakoncev o njuni zvezi (pasivna asistenca) – drži kanonskega
prava ali naj ga kot državni poročni organ ne upošteva? V osebi
duhovnika se trejo različne zahteve in pričakovanja države in Cerkve,
kar obremenjuje njegovo vest. Lahko izhajamo iz tega, da zaveze o
vzgoji s tolerančnim patentom niso bile odpravljene ne na Ogrskem
ne v Avstriji. Velja tudi ugotoviti, da je bila nekatoliška vzgoja otrok,
ki jo tolerančni patent ureja po načelu sexus sexum sequitur, zgolj
»opolnomočenje« nekatoliških očetov, da smejo nekatoliško vzgajati
sinove, ni pa bila razumljena kot strikten ukaz. Dva dvorna dekreta
iz jožefinskega desetletja (1785 in 1788) izrecno določata, da lahko
katoliški duhovniki opominjajo katoliškega partnerja, da je po vesti
dolžan vzgajati vse otroke.38 Ne vemo pa, koliko so se ti dekreti
dejansko uresničevali.
Ali: kako je bilo z mešanimi zakoni, ki so bili sklenjeni nelegalno
pred nekatoliškim verskim uslužbencem (da uporabim sodoben
izraz) in ne pred rimskokatoliškim službujočim župnikom (parochus
ordinarius)? Največkrat je bila prav zahtevana zaveza (o vzgoji otrok)
36 Karl Theodor Geringer, Die Konfessionsbestimmung bei Kindern aus gemisch-
ten Ehen in der Zeit zwischen dem Konzil von Trident und dem Ende der
Glaubenskriege, v Fides et Ius. Festschrift für Georg May zum 65. Geburtstag,
Regensburg 1991, 303-316.
37 Gampl, Staat - Kirche - Individuum (kot v op. 23),176.
38 Primetshofer, Rechtsgeschichte der gemischten Ehen, 61.
29
